Evropsko odkritje Nove Zelandije sega v leto 1624, ko je nizozemski raziskovalec Abel Janzoon Tasman pristal na severnem delu Južnega otoka. Tasman je dal deželi ime Staten Landt, naslednje leto pa so ga spremenili v Nieuw Zeeland, po nizozemski provinci Zeeland. Tasman je jadral samo ob zahodni obali Nove Zelandije, zato je bil prepričan, da je prišel do obale “velikega južnega kontinenta”. Kapitan James Cook je z ladijo Endeavour pristal na Novi Zelandiji skoraj stoletje in pol po Tasmanu, leta 1769. Cook je za razliko od Tasmana vzpostavil prijateljske stike z Maori. Zanimivo je, da so se lahko Cookovi tolmači iz Tahitija razmeroma zelo dobro sporazumevali z Maori. Svoja spoznanja je Cook objavil leta 1777 in tako seznanil Evropejce s to daljno deželo. Drugi Evropejec, ki je istočasno kot Cook jadral okoli Nove Zelandije, je bil Francoz Jules Sebastian Cesar Dumount D’Urville, vendar nista vedela drug za drugega, pa tudi srečala se nista. Prihod prvih lovcev na kite in tjulne v poznih devetdesetih letih 18. stoletja ter prvih misionarjev predstavlja začetek evropske poselitve Nove Zelandije. Leta 1814 je prišel na Novo Zelandijo prvi misionar, Samuel Marsden, ki je prinesel krščansko vero, kmalu za njim pa so prišli še drugi misionarji, ki so v maorski jezik prevedli Biblijo, kar je pomenilo prvo pisno obliko maorskega jezika, saj pred prihodom Evropejcev Maori niso poznali pisave.