Na začetku, ko so mi ljudje to govorili, sem mislil, da se jim je zmešalo. Gledati nekoga, ki igra na klavir, je bilo zame tako, kot bi gledal angela, ki prihaja iz nebes. To je bil zame drug svet in ne tisti, iz katerega sem prišel jaz. Počasi pa so mi njihove besede prišle do možganov. Pri šestnajstih, ko so si nekateri moji vrstniki že ustvarjali kariero, sem se začel učiti prvih črk glasbene abecede. Življenje je bilo težko, doma nisem imel klavirja in prosil sem učiteljico v Haifi, da sem vsak dan prišel k njej za uro in pol vadit klavir. Prepričan sem bil, da hočem postati skladatelj. Samo to in nič drugega, čeprav me je včasih begala tudi misel, da bi bil slikar. To je bilo zame vprašanje življenja in smrti: glasbenik bom – ali pa raje umrem.