Če v svetu velja, da se stopnja demokracije meri po stopnji zaščite takih ali »drugačnih« manjšin, v Sloveniji poleg tega bržkone velja, da se meri tudi po statusu opozicije. Pravila igre naj bi bila ustavno jasna. Biti v opoziciji najprej pomeni sprejeti dejstvo, da ti volivci niso podelili niti mandata za oblast niti pogajalske moči za vstop v vladno koalicijo. Potem to pomeni, da takemu stanju priznaš legitimnost in se sprijazniš, da na vprašanja zadostnega števila volivcev kot aktivni politični subjekt nisi dal pravih odgovorov. Končno, vendar ne nazadnje to pomeni, da sprejmeš opozicijsko vlogo s polnim zavedanjem o garanju, ki jo ta prinaša ne dosti manj kakor na oblasti. Zdi se, da se povprečno slovensko dojemanje statusa opozicije od tega nekoliko razlikuje, kajti stranke, ki pristanejo v opoziciji, navadno svoj položaj interpretirajo kot nesporazum in krivico, potem pa se zatečejo k obtoževanju in za izid iščejo krivce namesto sporočil, ki so jih prejeli od volilnega telesa.