vine (Muhamed Fazlagić – »Sva bol svijeta je noćas u Bosni«) ter tretjeuvrščeno skladbo iz Hrvaške (Put ali »Don´t ever cry«) uvrstila na Evrosong, kjer pa je v primerjavi s Hrvaško in BiH obstala nekje na repu, zaradi česar je morala Slovenija čakati dve leti, da je znova dobila predstavnika na tej prireditvi. To je bila Darja Švajger s skladbo »Prisluhni mi«. Videti pa je, da se zgodovina ponavlja kot farsa: nekdanji pevec skupine 1x band Cole Moretti (ni v sorodu z avstrijskim »komisarjem« Tobiasom Morettijem) se je uvrstil v finale, vendar na koncu pristal na repu. Med finalisti je bilo mogoče zaslediti celo dva udeleženca lanskega festivala »Ritem duha«, to sta Tina Gačnik-Tiana in Johny Bravo, ki sta se v finale uvrstila skoraj nepričakovano. Sem se pa kar malo bal, da bi se v finale prebila Brigita Šuler, ki se je na seznam nastopajočih na Emi uvrstila šele po diskvalifikaciji enega od izvajalcev. Rebeki Dremelj, ki je tokrat dosegla svoj največji uspeh v (glasbeni) karieri, v bistvu kar privoščim odhod v Beograd, potem ko je bila v preteklosti že večkrat na pragu velikega glasbenega uspeha, pa ji je zadnji hip spodletelo. Drugouvrščena skladba skupine Langa in civili pa bi kljub zanimivi interpretaciji lahko zastopala kvečjemu kakšno južno državo, ne pa Slovenije. Sicer pa letošnja Ema ni izstopala iz povprečja. Edino morda posnetki iz Beograda, ko sta Mario Galunič in Bernarda Žarn skakala med Beograjčani in jih spraševala vse mogoče. Ni dosti manjkalo, pa bi se zgodilo kot v oddaji Svet na Kanalu A, ko so poročali o tem, kako je Beograd pobelil sneg. Sicer pa se je poznalo, da sta Bernarda Ž. in Mario G. pač bolj vešča vodenja takšnih prireditev kot Tjaša Hrobat in Jure Sešek, ki sta vodila sobotni polfinalni večer. A nihče ni popoln …