predstavo, ker to nima nobenega smisla. Čeprav je res, da je film obdržal nekatere elemente iz gledališke predstave. Večkrat ste omenjali, kako pomembni se vam zdijo detajli, sploh pri dramatiki; in prav detajli v teatru niso vidni. Detajli v gledališču so vidni. Samo treba jih je znati narediti vidne. Če banaliziramo: v gledališču ni možnosti za close-up pogleda, razširjene zenice. Gre za različna medija, to je jasno. Tudi gledališče je precej širok pojem: lahko se dogaja v dnevni sobi ali na nogometnem štadionu. Zase lahko rečem, da sem se od filma veliko naučil. Zlasti v zvezi z montažo. In mislim, da se tudi film še vedno lahko uči od gledališča. Hitchcock, recimo, je bil reden obiskovalec v teatru, Bergman pravi, da ga brez teatra ne bi bilo, pa recimo Fellini in tako dalje. Film se ne začne s pristankom helikopterja. Posebnost teatra je v tem, da je živ dogodek. Zato so totalitarni režimi gledališču vedno posvečali posebno pozornost. Ko je v Čilu Pinochet sesul Allendeja, je bilo prav gledališče tisto, ki je najprej prišlo pod cenzuro. Gledališče se dogaja v živo. Film lahko obrežeš s cenzorskimi škarjami, medtem ko igralcem na odru ne moreš odrezati jezika. V vsakem trenutku se lahko zgodi nekaj nepredvidljivega. Nekaj, česar ne moreš nadzorovati. Mislite, da v poplavi elektronskih vizualnih medijev gledališča ne čaka podobna usoda kot opere? Mislim, da ne. Seveda pa je za spremljanje gledališča potreben določen interes in zakaj ne – tudi določen talent. Ne samo za delanje, tudi za gledanje. Če ga nimaš, nič hudega; ga imaš pač za kaj drugega. Samo ni treba potem gledališča riniti v muzej in delati ne vem kakšne teorije. Isto velja tudi za branje in tudi za film – čeprav je to najbolj množična umetnost. Sploh pa je Woody Allen nekoč rekel, da bo 21. stoletje stoletje gledališča. In jaz mu verjamem. (nasmešek) Če vas film tako vznemirja – kako to, da se niste poskusili v njem? Ker je gledališče prva ljubezen ali ker si ne upate konkurirati mladim generacijam, ki že od malih nog živijo z digitalnimi kamerami? Najbrž je problem v moji osebnosti. Ko delam gledališče, v bistvu uživam. Se pa bojim, da bi imel težave pri ustvarjanju filma. Zdaj ko smo snemali Vladimirja, sem se še enkrat prepričal, da je delanje filma pravzaprav eno samo čakanje. V dvanajstih urah deset ur čakaš. Saj ne gre za to, da bi zgubljali čas, takšna je pač narava dela, priprave itd. Bojim pa se, da to ni v moji naravi, da za to nimam živcev.