da bodo tako varnejši. Vojaki so se šalili, smejali in zabavali nad svojim početjem. V dejanju so očitno uživali, vendar ne vsi. Vojak Dursi (tisti, ki je ustrelil žensko z otrokom ob pristanku helikopterja), v nadaljnjih pobojih ni hotel več sodelovati. Zavrnil je direkten ukaz Calleya, prav tako kot vojak Maples, ki je dobil ukaz, da s puškomitraljezom pobije skupino vaščanov. Po poznejši oceni v pobojih ni hotelo sodelovati med 10 do 20 % vojakov. Ostali so se začeli še izživljati nad žrtvami. Ženske so bile skupinsko posiljene in nato ustreljene. Eno so ubili tako, da so ji porinili cev puške v vagino in ustrelili. Ljudi so pretepali s pestmi, kopiti, jih mučili in klali. Nekatere so skalpirali, drugim so z bajoneti na prsi vrezali napis »C četa« ali pa znak njihove čete, pikovega asa. Poveljnika 1. in 2. voda nista naredila nič, da bi preprečila pobijanje, temveč sta v njem sodelovala tudi sama. Pozneje je v vas prispel Medina. Bil je slabe volje, vendar ni naredil nič, da bi ustavil dogajanje. V poročilu svojemu nadrejenemu je celo lagal o številu žrtev. Ko so ga nadrejeni vprašali, če je kaj civilnih žrtev, je izjavil, da so. Rekel je, da so helikopterji (topnjače) pobili med 20 – 28 civilistov. Da je število mnogo večje, je iz zraka videl pilot enega od helikopterjev, Hugh Thompson (slika 2). Bil je del helikopterske skupine, ki je krila četo iz zraka in ko je preletaval območje, je opazil cele kupe trupel. Kot je sam komentiral pozneje, najprej sploh ni mogel dojeti, da četa mirnodušno pobija neoborožene civiliste. Ko se je v to prepričal, je želel vaščanom pomagati. V bližino skupine ranjenih vaščanov je izstrelil dimne markerje, s katerimi je hotel opozoriti bolničarje, naj priskočijo na pomoč. Opazoval je, kako se je nekemu ranjenemu dekletu približala skupina vojakov in častnik (Calley) je dekle najprej z brco zbil na tla, nato pa jo je še ustrelil v glavo. Malo kasneje je Thompson zagledal jarek, v katerem je bilo na desetine vaščanov. V njem so bili nekateri že mrtvi, spet drugi ranjeni. Thompson je pristal in se soočil s Calleyem, ki ga je hotel nagnati nazaj na helikopter, saj »se ga ta operacija ne tiče«. Thompson je rekel, da bo evakuiral vaščane, medtem ko mu je Calley izjavil, da jih bo iz jarka evakuiral kar sam – z ročno granato. Nekaj časa sta se prepirala, Thompson je nato vzletel, Calley in vojaki pa so nadaljevali s pobijanjem1. Drugi vod je bil znan kot »vod posiljevalcev« in ta zloglasen sloves so na obrobju vasi dodobra opravičili. Po kolibah so posiljevali celi dve uri, nato pa začeli ostale vaščane zganjati na kup. Thompson je opazil vojake tega voda, kako so se približevali centru vasi, pred njimi pa je bežala skupina vaščanov. Helikopter se je spustil med njih in vaščane ter ukazal svojemu namerilcu, naj po vojakih odpre ogenj, če bodo ti poskusili streljati na civiliste. Po prepiru s poveljnikom te skupine vojakov (po eni verziji naj bi bil to zopet Calley) je na nezadovoljstvo vojakov evakuiral vaščane na svoj helikopter. Ker ni mogel vanj spraviti vseh, je odredil še pristanek dveh ostalih topnjač, ki sta pobrali še ostale. Malo zatem je Thompson pristal še pri eksekucijskem jarku, iz katerega je pobral otroka, ki je bil sicer okrvavljen, vendar ni bil ranjen. Thompson je ob prihodu v bazo o dejanjih poročal nadrejenemu, otroka pa odpeljal v bolnišnico. Po operaciji je četa požgala celo vas, pobila živino in uničila pridelke. Del vojakov je k malici povabil preživele otroke, katerih starše in sosede so pobili pred kratkim. Četa je pobila med 450 in 500 vaščanov (druga ocena je med 128 in 500), general Westmoreland pa je operacijo označil za veliko zmago nad vietkongom. Vojska je pohitela z uradnim sporočilom, da je bilo v »vietkongovskem oporišču« zajeto 128 nasprotnikov. Nadrejeni je Medini svetoval, naj vojaki ne govorijo, kaj se je zgodilo in večina res ni. Govorice so se širile drugje, predvsem v sosednji B četi. Thompsonovo poročilo je šlo v predal, kajti njegov nadrejeni mu je rekel, da »če je to, kar poroča, res, mu njegova pilotska krilca visijo na zelo tenki nitki«. Pozneje je sicer moral o dogodku poročati še višje nadrejenemu, potem pa je zadeva potihnila. Javnost je za dogodek izvedela leta 1969, predvsem zaradi pisma vojaka Ridenhoura, ki ga je naslovil na Pentagon in senatorje. Vojska je ustanovila preiskovalno komisijo, ki je imela težko delo. Pisni ukazi so izginjali, pripadniki so izgubljali spomin, pričevanja so se spreminjala. Na vseh nivojih je prihajalo do »pometanja pod preprogo«. Obsodili so le 4 ljudi in od teh je bil le Calley obsojen umora. Dobil je doživljenjsko kazen, preživljal jo je v hišnem priporu, vendar ga je že po treh letih prestajanja kazni oprostil sam predsednik Nixon. Calley je bil prikazan kot heroj, kot žrtev političnega preganjanja in grešni kozel za vojsko in generale, ki so se tako oprali krivde. Stanje v četi pred odhodom na bojišče Stotnik Medina je bil izkušen, 30-letni častnik, ki je svojo pot začel kot vojak, nato pa v desetih letih službovanja prišel do položaja poveljnika čete. V šoli za častnike je bil eden najboljših slušateljev generacije. Po šolanju je dobil 120 vojakov, da z njimi formira četo C. Njegovi vojaki so bili mladi, neizkušeni rekruti, ki so imeli za sabo samo osnovno usposabljanje. Njihova povprečna starost je bila med 18 in 22 let, 70 odstotkov jih je končalo srednjo šolo, polovica jih je bila temnopoltih, 40 odstotkov je bilo prostovoljcev, ostali so bili naborniki. Medina je opravil odlično delo. Tako njegovi možje kot nadrejeni so ga ocenili kot izjemnega častnika in njegova četa je bila na koncu usposabljanja ocenjena kot najboljša v bataljonu. Medtem ko je Medina dobival dobre ocene, to ni veljalo za njegove poveljnike vodov. Vsi so bili mladi in neizkušeni poročniki s slabšimi voditeljskimi sposobnostmi, ki jih je še dodatno zasenčila Medinova gospodovalnost. Slednji je imel popolno kontrolo tako nad njimi kot nad vojaki. Poročniki so se ga bali, Medina pa jih ni razvijal v samostojne poveljnike.