»Knjige dobivamo od vsepovsod. Prepričan sem, da imamo najnižje cene na svetu. Sodelujemo na vseh večjih knjižnjih sejmih. Založbam smo simpatični, zato dobimo velike popuste, kar nam omogoča, da preživimo na tako nerazvitem knjižnem trgu, kot je afganistanski, kjer je bila knjiga dolga leta zgolj nezaželen tujek,« v omikani angleščini razlaga gospod, ki meni, da je ena prebrana knjiga velik korak k stabilizaciji države. »Branje je najboljša rekonstrukcija države. Afganistanci zadnjih trideset let poznamo le vojno in trpljenje. Nič drugega. Ljudje za branje niso imeli ne časa, ne denarja, ne volje. Treba je bilo preživeti. Po padcu talibov se je stanje sicer izboljšalo, ljudje so se osvobodili pritiska, toda v zadnjem letu dni gre spet na slabše. Bojim se, da se vračamo v čase teme, za katere smo bili prav vsi prepričani, da so se pred petimi leti in pol končali.« Gospod Šah pravi, da so v Afganistanu knjige najmočnejše, a slabo izkoriščeno orožje, saj so sposobne plemenskega, tradicionalnega človeka spremeniti v izobraženo bitje, ki lahko oblikuje svoj jaz in konstruktivno prispeva h gradnji v treh desetletjih vojn(e) povsem porušene – ali še sploh ne zgrajene – države. »Vsaka prebrana knjiga pomeni več varnosti v državi,« trdi sivolasi knjigarnar, ki vsak teden, odkar se je naučil brati, prebere od pet do sedem knjig. Njegovi najljubši evropski avtorji so Ibsen, Balzac in Dostojevski. Rad ima tudi moderne ameriške in skandinavske avtorje. Zaljubljen je v Goethejevo poezijo, doda. »Ljubim vso pisano besedo, ki je smiselna in ni sovražno nastrojena. V moji knjigarni ne boste našli sovražnih vsebin. Ljudem želim le dobro, vsem, sovraštva je dovolj povsod drugje.«