Ko se je začel sesuvati Tangentopoli ali mesto podkupnin, kot so po izbruhu škandalov poimenovali Milano, kmalu zatem še Rim in nato kar celo državo, pa ni prišla na dan le razsežnost korupcije med politiki, temveč so se razkrili še drugi nezakoniti načini, po katerih so se financirale politične stranke. Kar je pravzaprav nekoliko smešno. Italijanske politične stranke so imele namreč pri zbiranju denarja za svoje dejavnosti tako rekoč neomejene možnosti. Zakonite možnosti. Leta 1974 je bil sprejet zakon, po katerem je morala država po posebnem ključu iz proračuna prispevati denar za njihovo financiranje. In ne samo to. Edina prepoved, ki jo zakon, ki v tem delu velja še danes, vsebuje, je ta, da stranke ne smejo sprejemati denarja od javnih podjetij in državne administracije. Vsi ostali prispevki so dovoljeni, vključno s tistimi zasebnih podjetij. Njihova višina ni omejena. Leta 1981 je bil nato z dodatnim zakonom uveden pogoj, po katerem sta morala za prispevke, ki so presegali pet milijonov lir, prejemnik in darovalec podpisati skupno izjavo in jo predložiti predsedstvu poslanske zbornice. Danes ta meja znaša 12 milijonov in sto tisoč lir. Kaj je torej lahko storil Fiat ali katerokoli drugo zasebno podjetje, če je želel socialistom ali krščanskim demokratom pokloniti par milijard lir? Nakazati ček, poiskati ustrezen obrazec, ki sta ga morali obe strani izpolniti, se nanj podpisati in ga pokazati predsedniku poslanske zbornice. Ter, seveda, ob koncu leta vsoto prikazati v svojih bilancah. Uvedba tega zakona je bila sicer predvsem posledica prepričanja, da mora država poskrbeti za financiranje političnih strank iz svojega proračuna, ker se le tako lahko izogne vsakršnemu nezakonitemu zbiranju denarja. Do takrat so si italijanske stranke iskale sredstva tako, kot so vedele in znale, tudi iz tujine, predvsem pa brez vsakršne transparentnosti. Komunistična partija ga je dobivala iz Rusije, Krščanska demokracija iz Združenih držav. Po izbruhu korupcijskih škandalov so nato Italijani na referendumu leta 1993 z velikim številom glasov državi prepovedali, da bi še naprej prispevala denar za financiranje političnih strank.