Drugi, še bolj v nebo vpijoči primer vrtičkarstva in ozkega razmišljanja Prekmurcev ter tudi Prlekov in Štajercev je gradnja pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti. Pomurci in ne le Sobočani so polna tri desetletja čakali na dobro voljo države, da prispeva denar za gradnjo več kot potrebne knjižnice. Njeni sedanji prostori so preživela stvar, pa tudi prostorsko je utesnjena, zato dragocene knjige nekoristno ležijo v raznih zakloniščih in drugih vlažnih prostorih. Zdaj, ko je država odprla mošnjiček in za gradnjo knjižnice namenila polovico potrebnega denarja (500 milijonov tolarjev), so Prekmurci, Prleki in Štajerci preprosto pozabili na solidarnost, predvsem pa na skupno korist, ki jim jo prinaša knjižnica pri izobraževanju. Kar deset od skupno šestindvajsetih občin (Grad, Hodoš, Gornja Radgona, Sveti Jurij, Lendava, Turnišče, Velika Polana, Kobilje, Ljutomer in Križevci) noče niti slišati, da bi primaknile kakšen tolar za gradnjo regijske kulturne ustanove. Nekaj občin sicer načelno nima nič proti gradnji knjižnice, vendar v svojih blagajnah za naložbo preprosto nimajo denarja. Tako soboški župan Anton Slavic že razmišlja o začasni ustavitvi gradnje, saj je občina zanjo prispevala lastni delež in založila še 130 milijonov tolarjev za druge občine. Po dogovoru bo država za gradnjo knjižnice prispevala 500 milijonov in je letošnjo obveznost že izpolnila. Soboška občina bo prispevala 250 milijonov tolarjev in seveda komunalno urejeno zemljišče. Vseh preostalih 25 občin pa bi naj za gradnjo knjižnice prispevalo prav tako 250 milijonov tolarjev, vendar so doslej dale le petnajst milijonov tolarjev. Če bodo Prekmurci, Prleki in Štajerci o izobraževanju razmišljali tako, kot pač v tem trenutku razmišljajo, se jim ne piše nič dobrega. Brez znanja bodo še bolj vsestransko zaostali za drugimi regijami v državi, ki se kar tepejo za višje šole, Primorci pa se pripravljajo na ustanovitev kar dveh univerz. Eno bodo zagotovo dobili, Pomurci pa se zaradi nekaj milijonov tolarjev otepajo celo knjižnice.