Morricone je šele z glasbo za Misijon zares uspel tudi v Hollywoodu. Pred tem je po njegovih besedah od ameriških produkcij prejemal precej nižje honorarje od ameriških skladateljev in se je zato raje osredotočal na italijansko kinematografijo. V Hollywood je tako prvič zašel šele konec sedemdesetih v filmu Eksorcist II: Heretik, ki je bil, vključno z glasbo, deležen poraznih kritiških odzivov. Zatem je opozoril nase z glasbo za dramo Dnevi nebes, s katero si je priboril prvo nominacijo za oskarja, posebej plodna pa so bila osemdeseta – poleg Misijona je prispeval glasbo za Žrtve vojne in Nedotakljive (letos bo film dobil nadaljevanje, vključno z Morriconejevo glasbo) Briana de Palme, s starim znancem, Sergiem Leonejem, pa je sodeloval pri filmu Bilo je nekoč v Ameriki. Morricone se pravzaprav nikoli ni preveč obremenjeval z mnenji ameriške filmske industrije, saj je imel vedno dovolj dobre delovne razmere v rodni Italiji. Razburil se je le, ko ni dobil oskarja za glasbo za Misijon; v prvi vrsti zato, ker je bil tako prepričan v svoj izdelek, pa tudi, ker nagrajenec Herbie Hancock, odličen jazz pianist, niti ni napisal izvirne glasbe za film Okoli polnoči, pač pa je le prispeval aranžmaje skladb Dexterja Gordona, ki jih je z drugimi glasbeniki posnel kar pred filmskimi kamerami. Ignoranca filmske akademije do glasbe za Leonejeve vesterne pa je razumljiva, saj je slavna italijanska dvojica tako uspešno posegla v značilno ameriški žanr, da to Američanom ni moglo biti ravno v čast. Morricone je bil do zdaj sicer petkrat nominiran za oskarja, a “rednega” kipca še ni dobil. Šele lani mu je Ameriška filmska akademija podelila častnega oskarja za “veličasten in večplasten doprinos k umetnosti filmske glasbe”.