kilometrov. Enako so storili po vsej deželi in vsi so poznali pogoje upora: ob obali morajo držati svoje vreče soli, vendar se na udarce, žaljivke ali druge provokacije ne smejo odzvati, tudi za ceno lastnega življenja ne. Petega aprila je Gandhi prispel do obale v Dandiju in začel prevrevati morsko vodo. Vmešala se je policija in ga aretirala, a dosegla le to, da so se ljudje še bolj množično zgrinjali proti obalam. V Patni, na primer, je množica, ki jo je ustavila policija na njihovi poti, dan in noč prebila na cesti brez vode in hrane. Ko jih je policija hotela razgnati, so ljudje legli na tla. Konji, na katerih so sedeli policisti, jih niso hoteli pomendrati. V zaporu je pristalo šestdeset tisoč ljudi in nič ni kazalo na umiritev upora, zato je dal podkralj januarja 1931 Gandhija izpustili. Sklenila sta dogovor: če Kongres konča upor, Gandhi pa se odpravi v London na pogajanja o novem redu v Indiji, bo oblast za protiuslugo izpustila zapornike in razveljavila zakon o soli. Gandhi je zagovarjal dogovor, zaradi česar je v Kongresu doživel upor, v javnosti pa kritiko, da dvolično sodeluje z Britanci. Odšel je v London in ni dosegel nič. Ko se je tik pred iztekom leta 1931 vrnil v Bombaj, so ga pričakale množice, pa tudi novica, da je kar nekaj njegovih somišljenikov za zapahi. Kmalu, v prvih dneh januarja 1932, je v ječi pristal tudi sam, tokrat na osnovi zakona iz leta 1827, po katerem je lahko oblast priprla vsakogar »zavoljo dobrih in zadostnih razlogov in za nedoločen čas«. V Indiji je zavladal kartal ali vsesplošno žalovanje in kmalu je v zaporu sedelo že petdeset tisoč ljudi, miroljubnih upornikov, ki so med udarci po