Reševalec pri tem plava pol bočno, skoraj na hrbtu, pod ponesrečencem, kar mu omogoča kontrolo nad njim, izvajanje umetnega dihanja in hkrati tudi transport do kopnega, saj lahko plava z nogami in si občasno pomaga tudi s prosto roko. S prosto roko vtakne ustnik dihalke v ponesrečenčeva usta, mu zvrne glavo nazaj (ekstenzija vratu) in zamaši nos ter skozi drugi konec dihalke vpihuje zrak v pljuča. Med transportom vsakemu vdihu sledi kratkotrajno plavanje in nato ponoven vdih. Pri tem je potrebno paziti, da ponesrečenca, ko se ob vpihu dvignemo nadenj, ne potopimo pod seboj. Vsekakor z umetnim dihanjem ne smemo čakati, da bi s ponesrečencem prispeli do obale ali čolna, ker se z daljšo prekinitvijo dihanja možnosti za oživitev manjšajo. Z umetnim dihanjem moramo nadaljevati tudi na kopnem, dokler ponesrečenec sam ne zadiha ali pa ga ne prevzame usposobljeno zdravstveno osebje. Umetno dihanje lahko prekinemo tudi tedaj, ko se po dalj časa trajajočem oživljanju prepričamo, da je ponesrečenec mrtev (pupilarni refleks - zenica se ne zoži, ko ponesrečencu dvignemo veke). Če nismo mogli otipati ponesrečenčevega pulza, izvajamo na kopnem, vzporedno z umetnim dihanjem, tudi zunanjo masažo srca, vendar ta postopek uporabimo samo takrat, kadar ga obvladamo.