Opičjak se je kar tresel od strahu, zato je prijatelja nagovoril: »Hej, hej, brat moj, bolj počasi! Saj sem čisto premočen od valovanja. Pa še strah me je, da bom padel v vodo!« Grozozob je pomislil: »Tale ubožček je sedaj popolnoma odvisen od mene. Nikamor ne more in ničesar ne more narediti, zato mu lahko mirne duše razkrijem svoj načrt. Tako bo lahko pred smrtjo vsaj zmolil.« S tem v mislih mu je odvrnil: »Nekaj groznega ti moram priznati, dragi prijatelj. Žena mi je naročila, naj te umorim. Zelo mi je žal. Prosim, pomoli k svojemu Božanstvu.« Rdečeustka je skoraj odneslo s krokodilovega hrbta. Povesil je čeljust in z grozo izdavil: »Zakaj? Dragi gospod, le s čim sem se tebi ali tvoji dobri ženi zameril?« »Saj ne gre za to. Moja žena si želi tvojega srca. Meni, da je tvoje srce iz čiste ambrozije, saj se ves čas prehranjuješ samo s temi sladkimi figami. Tako trmasto je vztrajala pri tem, da mi drugega ni preostalo.« Rdečeustek je napel možgane. Le kako je lahko napravil tako neumnost? Saj vendar vsi vedo, da lahko s preveliko mero zaupanja svoje življenje pošteno ogrozimo, celo kadar gre za še tako tesnega prijatelja - da ne govorimo o sovražnikih. Zakaj je potem lastno življenje zaupal temu krokodilu? Toda morda le obstaja pot iz te zagate. Poskusil se je umiriti in s treznim glasom nagovoril Grozozoba: »Zakaj mi tega nisi prej povedal? Resnično imam doma srce iz čiste ambrozije, ampak nisem ga vzel s seboj. To je moje drugo srce, ki ga hranim v luknji figovega drevesa, na katerem prebivam. Mar nisi vedel, da imajo opice svoje drugo srce vedno spravljeno na drevesih?« Grozozob se je ustavil. »Prijatelj dragi! Saj to je izvrstno! Potem pa sploh ni nobenih težav. Samo tisto srce mi boš dal in vse bo v redu.« »Seveda. Hitro me odpelji nazaj k drevesu, dragi gospod, in v trenutku ti prinesem tisto srce.« Krokodil se je obrnil in urno odplaval nazaj. Rdečeustek se je čvrsto oprijemal njegovega hrbta in goreče molil k vsem bogovom, ki se jih je lahko spomnil. Ko sta prispela do obale, kjer je rasel figovec, je opičjak skočil s krokodilovega hrbta in se pognal na drevo. Do samega vrha se je povzpel, sédel med veje in si globoko oddahnil. »Danes sem se znova rodil, to drži kot pribito,« si je rekel in se bogovom zahvalil za milost. Čez nekaj minut je zaslišal Grozozoba. »Kje si, prijatelj dragi? Si že našel srce? Tvoja svakinja že komaj čaka, da ga poje.« Rdečeustek se je zasmejal. »Mar se šališ? Kakšen neumnež pa si, če verjameš, da bi lahko kdo svoje srce hranil izven telesa? Poberi se proč, baraba! Nikoli več te nočem videti!«