Med aprilom in majem je bil član pokrajinskega odbora za Primorsko in po lastnih besedah bil tudi v četi, ki je osvobodila Trst. Tam je srečal Edvarda Kardelja, ki ga je povabil v Beograd. Pri njem je bil dobro zapisan zaradi anekdote, ki se je dogodila kar nekaj časa prej. Za sporočila so bili namreč zadolženi kurirji, ki so nosili pisna sporočila. Kadar je šlo za bolj tajne in zaupne podatke, so jih prenašali ustno, da ni sporočilo padlo v sovražnikove roke. Janez je bil takrat inšpektor izvršnega odbora in je z drugimi inštruktorji prisostvoval sejam izvršnega odbora. "Poslušali smo razpravo, da smo vedeli, kako oni razmišljajo in zakaj, in potem so nas razposlali na vse strani Slovenije." Hodil je sam, teren pa je dobro poznal. "Lahko vam povem, da sem v eni noči prišel z Javornika prek Loške in Ribniške doline do kočevskega gozda. Res sem pogosto kar tekel, ne hodil." Enkrat so ga prosili, naj s seboj vzame tovarišico, ki mora čim prej priti na glavni štab. Janez se je branil, ker je vedel, da ga bo ovirala pri hitrosti. "Vendarle je vztrajala in rekel sem si, da bom hitro hodil, pa bo po nekaj kilometrih obupala in šla nazaj. A je kar uporno brzela za mano." Na prvem postanku je potožila, da jo bolijo noge, in ko ji je pomagal sezuti čevlje, je imela v njih mlako krvi. Z rezervno srajco ji je povil noge in jo prepeljal do naslednje kurirske postaje. Izkazalo se je, da je bila Kardeljeva soproga, s katero sta postala velika prijatelja. Janez se je po vojni pridružil Kardelju in postal šef njegovega kabineta, kabineta podpredsednika vlade in zunanjega ministrstva.