V slovenščini resda obstaja že nekaj krajših zapisov o oblikovanju okolja, ki je prijazno tudi do invalidov. Knjiga Andreje Krivic pa je, po Wrabrovih besedah, prvo pisanje o prilagajanju okolja ljudem z okvarami vida. »Ne gre le za odličen priročnik, ki bo s konkretnimi napotki pomagal stroki, ampak nas obenem uči pravega odnosa do slepih in slabovidnih in s tem do vseh drugačnih.« Z javnimi površinami – ki niso prijazne samo za slepe, ampak tudi za slepe (getoiziranja je bilo namreč dovolj) – estetsko in doživljajsko pridobimo vsi. Na takšnih mestih, od parkov in čutnih vrtov do delov, namenjenih pešcem, smo namreč pozorni z vsemi čutili. Kako prijetno je prisluhniti žuborenju vode, ptičjemu petju in šelestenju listja pod nogami, kako lepo je vonjati dišeče rastje, tipati različne podlage ... in tudi talne oznake, denimo, so dekorativen mestni dodatek. Obenem se je treba zavedati, da je zaradi staranja prebivalstva odraslih, ki vidijo slabo ali nič, čedalje več, zatorej je nemara tudi pri nas že skrajni čas za postavitev ustreznih standardov in priporočil o urejanju urbanega okolja, ki bi načrtovalce in izvajalce obvezovali, da mestne ulice, javna poslopja, parke in vrtove, sprehajalne steze, zelenice, pasove za pešce prilagodijo tudi ljudem z belo palico, s psom vodičem, s spremljevalcem, z elektronskimi pomagali, s čevlji s tankimi podplati in podobnim.