Ko se je snažilka primajala okoli vogala, je moški ravno stegnil roko in se dotaknil velike podobe Matere božje, potem pa se ni več premaknil. Ženska je še nekaj časa stala ob njem, končno ga je zgrabila okoli pasu in se nasmehnila: če ti ni všeč, povej ... dovolj časa boš imel ... premisli ... moja marmorna skulptura, prihajala te bom gledat, da ne boš čisto sam ... zdaj pa grem: v mesto, med ljudi. Snažilka je odložila vedro, metlo prislonila ob steno in se široko razkoračila; prej si ni mislila, da so tudi takšne, ki v galerijah prešlatavajo podobe mož; ni si mislila, da so tudi takšne, ki jih ni sram in ne vejo, kje se sme početi to in ono, kje pa ne; čudila se je, kam je izginil moški, ker je kustos vendar rekel, da sta dva: moški in ženska. In njemu je verjela. Zato je bil kustos. Ženska se je obrnila proti snažilki in se nasmehnila, skomignila z rameni, naredila nekaj korakov in odrinila težka vrata: zunaj je sijalo sonce. In vse polno ljudi je bilo. Stekla je po stopnicah in se za hip ustavila: obakraj poti so cveteli kostanji, stoletni mogotci, čudoviti za vse večne čase.