Everything or Nothing je vsekakor pomemben naslov za igričarstvo, saj predstavlja vizuelno in ušesno najbolj napreden, finančno najbolje podprt spoj svetov elektronske zabave in Hollywooda. Tako profesionalne izvedbe in lopatnega trošenja EUR za igralce, blagovne znamke, otvoritveno špico, muziko in sploh vse iz ene najbolj markantnih filmskih serij nismo srečali še nikjer, niti v prav tako EAjevem Gospodarju prstanov. Vendar pa kozmetika ne more prekriti nadvse neprijetnih razpok v igralnosti. Omenjenim napakam, zlasti bentenju nad nedodelanim jemanjem falotov na muho, se pridružijo posmehovanje patetičnim sovražnikom, ki so čiste lutke in bi morali za vzdušje pokazati vsaj malce iskrivosti, zapravljanje časa ob ne najbolj spretno postavljenih nadzornih točkah, špil ni med najdaljšimi, saj ga bo na običajni zahtevnostni vsak malce bolj izkušen obrnil v kakih osmih urah, multiplayer je bolj okrasek kot razlog za nakup, tu so hrošči (Bond se noče prisloniti k steni, kamera skače v tri krasne), verjetno pa od drugotnih pomanjkljivosti najbolj razočara neobstoječa izbira med rešetanjem in skrivanjem, ki jo Vse ali nič zgolj nakaže. Bond se lahko stražarjem priplazi za hrbet in jih krepa s prijemom za vrat, a daleč hitreje, bolj praktično in manj tvegano je, če vse, na kar naleti, preprosto postreli. Igra nad tem ni nič ogorčena. Smo pa lahko mi ob dejstvu, da EAju kljub groznobalnim količinam denarja, ki jih v licenco vlaga, igralno nikakor ne uspe priti na streljaj oddaljenosti pradavnemu, a nadmočnemu Goldeneyeju z N64. Nič čudnega, da bo imela naslednja bondovščina v naslovu prav to besedo ...