Le redki so preživeli tako kazen. Mornarja so lahko tudi obesili, vendar le na podlagi sodbe vojaškega sodišča. Starejšo vrsto kaznovanja, ko so mornarja z vrvjo vlekli po morju z ene strani ladje pod gredljem na drugo stran, pri čemer se je marsikdo utopil, so Britanci že pred nekaj leti opustili, Francozi pa so jo včasih še uporabljali. Najslabše pa je bilo, da so kazni pogosto določali kapitani povsem samostojno ali celo oficirji. Čeprav je bilo življenje mornarjev kruto, v primerjavi z življenjem na kopnem ni bilo bistveno slabše. Imeli so službo, hrano, čeprav slabo, brezplačno medicinsko oskrbo, razen če so bili za bolezen krivi sami, kot na primer pri spolnih boleznih. Z dodatki, kot je bilo 265 galon piva ali ustrezna količina groga na leto in 24 funtov tobaka – ob letni porabi tobaka, ki je bila med Britanci le en funt, so živeli težko, vendar ne najslabše, in to ob letni plači mornarja, ki je znašala med 10 in 14 funti. Življenje na kopnem je bilo včasih še slabše; smrtna kazen z obešanjem, utopitvijo ali razčetverjenjem je bila predvidena kar za več kot 200 kaznivih dejanj. V vojnem obdobju, ko je primanjkovalo mornarjev, so jih prisilno novačili; to so uvedli že leta 1793. Vsi mornarji trgovskih ladij in vsi čolnarji