krati nam je potrdila tudi neizpodbitno dejstvo, da Katanec ne bi mogel brez Zahoviča. Kemija je osnova, toda presežke vendarle zagotavljajo enkratni posamezniki. Makedonska reprezentanca je sicer imela svetle trenutke, a na koncu ni mogla narediti čudeža, kakršen je uspel Sloveniji, ki se je pod Katančevo dirigentsko palico uvrstila tako na evropsko kot tudi na svetovno prvenstvo. Katancu je uspelo premagati prvega v skupini in vzeti točko na Wembleyju, spodrsnilo pa mu je proti nekoliko slabšim v skupini. Tokrat mu zvezde niso bile naklonjene, saj je imel na nekaterih tekmah precej smole; tako je v Skopju precej nesrečno izgubil, potem ko je imel Angleže v totalnem primežu, nekaj podobnega pa se mu je zgodilo tudi v Zagrebu, kjer so ga od zmage delili centimetri. Obe srečanji sta potrdili tezo o tem, da se brez genialnosti igralca Zahovičevega kova takšne tekme težko dobijo. Pandev vendarle ni Zahovič, manjkal pa je tudi kakšen Rudonja ali denimo Ačimovič. Šele obe šokantni zmagi Izraela in Makedonije v predzadnjem kolu sta odkrili, kako močno in izenačeno skupino je imel naš strokovnjak. Morebitna uvrstitev Makedonije bi bila pravcati nacionalni praznik, ki bi celo presegel razsežnosti naše nogometne pravljice. Seveda se takšni čudeži redko dogajajo, kar nam je bilo jasno že prej. Težko je verjeti, da se bo tisto, kar so storili Slovenci, kmalu ponovilo. Zdaj nam je šele jasno, koliko sreče je potrebne za nekaj takšnega. Nič manj sreče pa nimajo Angleži, ki bodo, kot kaže, na koncu vendarle odšli v Avstrijo in Švico. Seveda se s tem ne bodo strinjali tisti, ki prisegajo na tradicijo. Zanje uvrstitev Gordi Albiona ni bila nikdar vprašljiva. Dejstvo je, da bi bilo evropsko prvenstvo brez Anglije ali denimo Italije močno osiromašeno, saj gre za reprezentanci, ki zagotavljata spektakel. Pa še nekaj o tem, da na koncu odloča inspiracija enega samega igralca: tako kot Hrvati ne bi mogli brez zadetkov Eduarda in Srne, tako Italijani ne bi prišli iz škotskega pekla brez orjaškega Tonija. Nekaj podobnega velja za Turke, ki se še vedno zanesejo na Emreja. Edina stalnica ostajajo tako Nemci, ki nimajo težav z moštvenim duhom: njihov stroj je kot vedno dobro namazan. Kakor koli že, naslednje leto bo še precej veselo, in to ne daleč od nas. 63