Ko je 22. julija britansko taborišče obiskal jugoslovanski častnik, se je Bruno brez omahovanja odločil za vstop v jugoslovansko vojsko. Od aprila 1941 je namreč na Bližnjem vzhodu delovala skupina jugoslovanskih oficirjev, ki je z nekaj stotnijami prostovoljcev sestavila specialno enoto Kraljevega gardnega bataljona.43 Bataljon, ki je 20. julija 1941 prisegel kralju Petru II., naj bi po načrtih kraljeve begunske vlade sodeloval z Britanci pri osvoboditvi Jugoslavije. Primorska politična emigracija, ki je bila angažirana pri zbiranju primorskih prostovoljcev, pa je imela pri tem novačenju svojo računico. Menila je, da bodo primorske legije, ustanovljene na afriških tleh, postale torišče primorskega odporništva in pomembni porok za povojno razmejitev med Italijo in Jugoslavijo, ki bo ugodna za primorske Slovence. Ob tem velja pripomniti, da vse do pomladi leta 1943 novačenje primorskih prostovoljcev ni obrodilo zaželenih sadov. Ujetniki slovenske narodnosti v britanskih taboriščih so se pozivu jugoslovanskih častnikov začeli vse bolj množično odzivati šele po zavezniški zmagi v Tuniziji.44 Med tridesetimi Slovenci v Trampuževem taborišču jih je bilo jugoslovanskemu častniku pripravljeno slediti le devet. Pred svojo dokončno odločitvijo so prisluhnili pripovedi vojaka, ki je ta prestop že opravil in je pred njimi nastopal kot član jugoslovanske vojske. Bruno je pred odhodom iz taborišča domačim v Trst poslal pismo. Hotel jih je prepričati, da mu je na afriških tleh dobro: