Nemčija v 19.stoletju ni premogla nobene velike konservativne filozofije države in družbe, kakršno je dal Angliji Edmund Burke. To je bilo povezano z dejstvom, da nemški narod ni imel lastne države. Govoriti v imenu vseh Nemcev, predložiti vsenemški program, to že samo po sebi ni bilo "zmerno". Kajti tak program vselej hoče nekaj, česar še ni. To so hoteli veliki gromovniki iz časa osvobodilne vojne, Stein, Arndt in Görres. Konservativen je bil takrat krožek okoli Metternicha in tak je bil po svojih preživelih še vedno. Bil pa je tako avstrijsko-evropski in internacionalen, da bi pri njem komaj lahko govorili o nemškem konservativizmu. Spet je šlo za publiciste, profesorje in pisatelje, ki so po svoji dejavnosti ostajali omejeni na posamezno območje Nemčije, na Avstrijo, Bavarsko, Prusijo ali Württemberg. Tako je Görres, Porenjec, na stare dni postal Bavarec in je zagovarjal interese Bavarske, ne pa Prusije. Kajti on, katoličan, se je vneto boril s peresom proti ukrepom, ki si jih je privoščila pruska država proti katoliški cerkvi. Še ena ovira za nastanek vsenemške konservativne misli. V katoliških monarhijah, na primer na Bavarskem in v Avstriji, se je katoličan pač lahko počutil zadovoljnega in varnega. Težje je shajal s prusko protestantsko oblastjo. Tu je kar naprej prihajalo do trenj; tu je katoličane obhajala skušnjava, da bi z drugimi upornimi elementi sklepali nedopustna zavezništva. Religija je zveza na temelju starega verovanja, na temelju avtoritete. V tem smislu je vsaka religija konservativna, celo taka nadomestna religija kot je komunizem, čim pride enkrat na oblast. Liberalizem sam po sebi ni antireligiozen. Je pa antiavtoritaren; nagiblje se k razvezanosti in potemtakem tudi k "privatizaciji" vere. Predvsem pa verjame v znanost. Če se človek enkrat zapiše gibanju pozitivnega znanja, ni nikoli vnaprej jasno, kam ga bo to pripeljalo. V tem smislu je bila religija v vseh cerkvenih oblikah vedno v sporu z liberalizmom. Toda verska razcepljenost Nemčije je preprečevala jasne fronte. Medtem ko se je protestantska Prusija, katero si je stari Friedrich Wilhelm želel še kot versko povezano, avtoritarno vodeno, znašla v konfliktu s katoliško cerkvijo, se je katoliška Nemčija dvignila zoper Prusijo, čeprav je bila ta v boju proti liberalizmu pravzaprav njena zaveznica ali naj bi vsaj bila. Obe strani sta se obtoževali nesramnosti, verolomnosti, motenja miru in boja za premoč. Neogibno sta se obe zapletali v vse mogoče odnose s skupnim nasprotnikom; Prusija zato, ker je zastopala nadzor države nad cerkvijo ter primat države tudi na področju morale in poštenja - poznoliberalna teza; katolicizem zato, ker se je, ne glede na razloge, vedno upiral avtoriteti pruskega kralja. V pretežno protestantskih delih Prusije, v hierarhični zgradbi kraljestva, je Luthrova dediščina delovala v konservativnem duhu. Bolje rečeno: v duhu države, kateri naj bo podložnik dolžan slepo pokorščino, celo takrat, kadar država počne reči, ki sploh niso pravične in še manj konservativne. Kristus, tako je učil Luther, je imel svojo vednost od Boga. Oblast jo ima prav tako. Zato mora pač vihteti oster meč v tem svetu, kjer sicer ni mogoče doseči ideala, kjer pa mora, tudi za visoko ceno, vendarle veljati red proti vsem nesramnostim in hudobijam. - To ni bila kaka razuzdana politična filozofija. Bila je preprosta vera, prirojeni instinkt; v samozavestnih, obtožujočih govorih, ki jih je imel mladi poslanec von Bismarck v "Združenem državnem zboru", je prišla še bolj do izraza kot v državnofilozofskih spisih. Tistim, ki so se je držali, se je zdela logična. Sicer pa je konservativni duh vedno logičen. V zavestno, razvito filozofijo pa se pravzaprav spremeni šele takrat, ko mu preti nevarnost revolucije, ko je torej postavljen pred izbiro in se mora braniti.