Pravljice je mogoče fantazirati iz njih samih in s pomočjo branja, da so pravljice ravno pravljice, sicer bi se znašli v münchhausenskem kompleksu ali v lažnivi blodnjavosti lažnivih Kljukcev ter jim bi znova nasedali, medtem ko bi ostale Grimmove pravljice neprebrane. S tem fantaziranjem v pravljicah in bajkah se je ukvarjala Alenka Goljevšček-Kermauner, ki je že leta 1977 napisala svoje lastne Čudozgode ter se literarno udejanjala z lutkovno igro in radijsko igro Hiša ali s fantastično obarvano dramatiko. In kar zadeva mitološkost pravljic sploh, jo lahko razberemo v ilustrirani enciklopediji Richarda Cavendisha in Trevorja O. Linga Mitologije, prav tako v psihološki analizi Carla Gustava Junga Psihologija in alkimija ter v njegovih drugih delih, ki se ukvarjajo s simboli in arhetipi izvenzavestnega. Kar zadeva branje pravljic, vselej naletimo na neke temeljne človeške značajske potezne podobnosti, pa naj gre za stvarjenje in žrtev, za vrtove ugodja ali naslade ali za prav peklensko trpljenje in muke pri premagovanju junaških ovir, za znamenja med posvetnostjo in namišljenim onstranstvom. Grimmove pravljice nedvomno vsebujejo vse takšne osnovne prvine, ki jih vsrkuje mladi bralni duh s podoživljanjem, pa ne le zato, da se moralno nauči razlikovati dobro od hudega, privajenost od svetosti, marveč zato, da se sam vzgaja na ravni ustvarjalne fantazije. Pri tem je mogoče paziti, da ne bi prišlo do pravljične indoktriniranosti ali do vsakšnih utopij po dobah, ki so bile, ali po časih, ki bi morali zlati - brezdružbeni - šele priti. Vzgoja torej ne zahteva le ponovitvenega, obnovitvenega, zjedreno vsebinskega razuma in zahteve, da je treba razumeti, kar je kdo prebral, marveč tudi šolo ustvarjalne in poustvarjalne fantazije. Poleg tega, da Grimmove pravljice štejemo za družbeno in kar že družinsko in javno omiko, smo jih prebrali naposled in najprej zaradi osebne radovednosti in z osebnim motivom. Kajti Grimmove pravljice so tipične družinske in osebne pravljice hkrati, nastale v delovni sobi bratov učenjakov, ki sta dala nemškemu narodu tudi prvo znanstveno slovnico - podobno kot Jernej Kopitar prvo znanstveno slovnico Slovencem - in vemo, da sta brata Grimm ravno Kopitarja najvišje slavila od vseh slavistov v duhu jezikoslovja; v knjižici Jernej Kopitar in naš čas je avtor Vladimir Gajšek napisal pod sliko obeh učenjakov kratko oznako:"JACOB IN WILHELM GRIMM, nemška učenjaka. Jacob Grimm velja za utemeljitelja nemškega jezikoslovja in narodopisja, v letih 1817 do 1857 je izdal Nemško slovnico. Bratta Grimm sta izdala tudi Nemške sage, Otroške in družinske pravljice ter prve zvezke velikega Nemškega slovarja. Jernej Kopitar je priporočil Jacobu Grimmu Vuka S. Karadžića, srbske ljudske pesmi in slovnico." (17. stran). Ozadje Grimmovih pravljic je torej ne le otroška tolažba odraslih pred krutostjo tosvetne posvetnosti, ni le beg iz stvarnosti, ampak je bralna ljubezen do biti v vsej njeni lastni pristnosti, ki se izraža bibliopedično. Iz Grimmovih pravljic bibliopedično sledi, kako so živeli otroci in kakšen je bil položaj otroka in družine v 19. stoletju, tako v smislu prosvetljenstva, predromantike in romantike, hkrati nas povezuje s tvornim navajanjem otrok in vseh družinskih članov na branje. V toplem družinskem okolju in v praznovanju je pomenila pravljica poživitev otroške in odrasle osebe, kar je zapisano gospe Bettini von Arnim v posvetilo že na začetku:"Ljuba Bettina, ta knjiga se vrača k Vam, kot prhutajoč golob znova poišče svoj dom, da bi se tam spokojno sončil. Zeleno zvezano in z zlato obrezo Vam jo je Arnim pred petindvajsetimi leti položil med božična darila. Zelo naju je veselilo, da jo je tako visoko cenil, in lepše se nama ni mogel zahvaliti." (9. stran). In gospod Achim von Arnim je imel navado blagohotno ironično pripomniti, tako rekoč z vzgojiteljskim erosom:"Saj je že vse tako čedno in čisto napisano.", Medtem ko je hodil sem in tja po sobi in mu je na glavi čepel kanarček, ki je lovil ravnotežje. Predstava o učenjakih in pisateljih, ki se ukvarjajo s pravljicami, je, kot vidimo, izredno človeška in praktična - tista strogost suhih in puhlih položajčkov šomoštrskega tepeža ali vbijanja "pravljic" in "slovnice" v glavo je prišla šele s časi industrije in tako imenovanih prekucuhov, ki so se objestno šli revolucijo brez pravljic, brez srečnega otroštva in zoper družino. Grimmove pravljice so tako rekoč simbolično zdravilo proti ideološkim upornim marnjam, kletvicam in obsojajočemu, odrezavo eksekutivnemu ukazovanju navzdol ter zoper potuhnjeno izprijenost navzgor, kolikor tudi proti zarotništvu na načine opravičevanja krvavih blodenj in osebnostnih zdrsov: so napotek k plemenitosti, navzlic tolikerim grozam, neprijetnim dogodljajem in navzlic vsemu tako imenovanemu kulturnemu nelagodju. Fantazijska zveza s pravljicami je nravna in naravna zveza, še posebej, ko govorimo o Grimmovih pravljicah, saj ne gre več za neko utopično in prenarejeno fantaziranje, ampak za čisto, otroško domišljijo in za človekoljubno fantazijo, ki verjame prej v ljubezen in napredovanje duše kakor morebiti v zgolj telesnost, ki naj je od duše ali od osebnosti odtrgana, prav tako kot naj je odtrgana od same ljubezni in napredovanja v raztrganih družinskih vezeh, v zdravorazumarskih razočaranjih in v pameti nedostopnih abstrakcijah. Pravljica uresničuje konkretnost z ustvarjalno spekulativnim mnenjem in s pozitivnim prispevkom za človekovo rast - to pa je ena od temeljnih postavk bibliopedije. Fantazija v pravljicah namreč ni preprosto ne pozitivni ne negativni um, marveč je spekulacija, ki sega s svetlim pogledom v otroško in družinsko stvarnost. Pravljica se giba vedno znotraj te ustvarjalne in vzgojne fantazije: pravljica lahko poseže v sleherno obstoječo stvar in jo domišljijsko preuredi. Pravljična želja, ki izhaja iz največkrat razumskega - torej ne iz čustvenega! - primanjkljaja, prav tako metafora, ki v lastni prispodobi izhaja iz ene literarne podobe, iz enega opisanega dogodka v drugega, zato spet v naslednje metafore, ki ne morejo biti dobesedne ter so zato večkrat prav paradoksne, danes bi rekli, fantazijsko sofisticirane, naposled pa vzgojna vloga pravljic brez pedagoško privzdignjena prsta - so vsaj tri značilnosti, ki se uveljavljajo s predstavljenim in predstavljajočim se branjem Grimmovih pravljic. Zato te pravljice niso enolične, v pravljicah namreč ne nastopa nikoli zgolj ena sama oseba, ki bi imela svoj monolog zase - in tu smo nedvomno pri Martinu Bubru in pri njegovem Principu dialoga. Celo več, vse in vsakršne pravljične osebe se podvojijo, potrojijo, posedmerijo, podeveterijo, podeseterijo..., pri čemer je na koncu "najmlajši" običajno zmagovalec, tisti, ki ga imajo sicer za manjvrednega, se izkaže za plemenitega in vrednega poroke pod levo roko, hkrati nastopajo še nenavadni pomagači in pomagačke, sorodniki in sorodnice, prijatelji in prijateljice - ljudje, duhovi, živali, rastline, predmeti iz nežive narave in orodja, vsi pa le zategadelj, da premagajo sovražnika. Tudi tukaj obstaja veliko strokovne literature, med drugim o vlogi "velike" matere Bruna Bettelheima, priročni slovar simbolov, slavistične študije o pravljicah in bajkah, primerjava s Schwabovimi Najlepšimi antičnimi pripovedkami, z Doréjevo Biblijo v dveh knjigah, s Svetim pismom v podobah za mladino Marjorie Newman, s študijami Vinogradova o ruski "skazki"... V bralno predstavitvenem pomenu bi bilo prav, ko bi obdelali materinsko radost in žalost, očetovsko skrb in ponos, sestrinsko ljubezen in zavrženost, bratovsko spodbudo in zaničevanje..., saj vse to kaže na čustveno ambivalenco, ki se uveljavlja v pravljicah skozi živo pripoved. In kljub temu, da je na koncu pravljice običajno srečni konec, vsak bralec pričakuje razplet tja do tega srečnega konca, namreč po časovnem zaporedju, pri čemer pa je sedanjost lahko prestavljena v večnost in se prihodnost v sedanjosti potemtakem ustavi, tako da lahko oseba v enem dogajanju ostari, ko pa se reši uroka, je spet mlada in brž pripravljena na poroko. Vloga pravljičnih oseb pa ni zamenljiva po likih, kajti mati je mati, mačeha je mačeha, oče je oče in nevesta je še zmerom nevestica..., tudi ko se zdi, da bi lahko mater nadomestila hudobna mačeha, očeta kakšen povodni mož, nevesto pa Meduza..., rečeno v prispodobi. Vživljanje otrok in odraslih v pravljico je večkrat takšno, da prav spodbuja logični aha-efekt, ko bralec podoživlja dogajanje pravljičnih oseb, njihovo rast in padce.