organizaciji Krožka za politična vprašanja Anton Gregorčič in mladinske sekcije stranke Slovenska skupnost (SSk) je bila v ponedeljek, 28. septembra, pod večer v goriškem Kulturnem centru Lojze Bratuž dobro obiskana okrogla miza pod naslovom Kako manjšini ustvariti eno glavo, na kateri so predsednika krovnih organizacij SSO Drago Štoka in SKGZ Rudi Pavšič ter politika Igor Dolenc in Damijan Terpin govorili o tem, kako bi v slovenski manjšini v Italiji dosegli vsaj večje sodelovanje, če že ne skupnega predstavništva, skupnega organa, ki bi predstavljal vso narodno skupnost: do tega pa v kratkem ne more priti. Okrogle mize so se udeležili tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu RS Boštjan Žekš s konzulko Bojano Cipot iz Trsta ter veliko javnih in političnih delavcev. Iztočnico debatnemu večeru je podal predstavnik mladinske sekcije SSk Simon Koren, ki je citiral znanega ameriškega novinarja; ta je nekoč zmotno dejal, da človek nikdar ne bo hodil po Luni. Koren je dodal, da mladi prirejajo večer prav zato, ker verjamejo, da bi tudi v zamejstvu lahko hodili po Luni, če bi seveda dosegli, da bi vsi slovenski ljudje v Italiji imeli “skupno in eno glavo”, eno politično, družbeno predstavništvo torej. Novinarka Erika Jazbar, ki je večer vodila, pa je od vsakega udeleženca okrogle mize najprej zahtevala, da prikaže svoj pogled na sedanji trenutek v slovenski narodni skupnosti v Italiji in tudi obrazloži kratek pogled na zgodovino poskusov združevanja narodne skupnosti v Italiji, ki je od konca druge svetovne vojne razdeljena na dva dela. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je v svojem posegu orisal stanje predvsem na podlagi zgodovinskih izhodišč in povedal, da je bilo veliko poskusov za dosego skupnega predstavništva Slovencev v Italiji, a tudi dodal, da so po njegovem v “Italiji predstavniki slovenske manjšine zamudili preveč časa, svet se je v zadnjih petnajstih letih namreč izjemno spremenil, manjšina pa se tega razvoja ni zavedela”. Zato je po njegovem mnenju v zamejstvu danes tako, kot je, se pravi, tako Pavšič, da “vsakdo goji svoj vrtiček in med seboj smo postavili še višje