Povprečnemu smučarju »zakrvavi srce«, ko zapelje čez kamen ali prek skale, ki štrli iz snega. Tedaj se človeku zasmilijo celo smuči. Vožnja po kamnih pa se zdi še najbolj podobna tekmovanju v zaletavanju z avtomobili, kjer je končni cilj popolna destrukcija. Uničena oprema pomeni nove in nove stroške. Smučanje za magnate? Janko pravi, da ni tako. Njegova Kamnski selekcija ima neke vrste sponzorja v lokalnem kamniškem smučarskem servisu. Tam konec vsake sezone ostane kar nekaj starih smuči. Namesto da bi jih odpeljali na smetišče, končajo v predelavi. »Vsa oprema je stara. Na servisu imajo vedno na zalogi stare smuči. Lani sem jih dobil 14 parov, tako da recimo s smučmi sploh ni težav.« Razen dolžine. Najprimernejše so klasične smuči, dolge od 150 do 160 cm. Večinoma so rabljene smuči daljše, zato sledi žaganje. »Če so smuči predolge, se pač odrežejo. S 180 cm na recimo 160 cm. Daljše od 180 cm pa so na koncu že predebele. Najboljše so seveda smuči originalne dolžine. Če jih dobimo, se razume.« En par pa naj bi zadostoval celo za več kot štirideset voženj. Drugo je kot pri alpskem smučanju. Pancerji, smučarske palice … Priporočeni so še čelada, nakomolčniki, nakolenčniki ... Janko, kar se oblačil tiče, prisega na stari dobri jeans. Stare »kavbojke« so najtrpežnejše pri padcih po kamnih. Vse drugo bi se hitro potrgalo. Prav tako so menda najprimernejše klasične delavske rokavice. Tiste rumene, kakršne uporabljajo zidarji. Kamniški ljubitelji precej razmišljajo tudi o preskoku iz ljubiteljskih v malo bolj tekmovalne vode. Če bi pri nas dobili dovolj posnemovalcev, bi priredili tekme tudi kje v svoji neposredni bližini. Mogoče celo v povezavi s švicarskimi somišljeniki. »Discipline, ki jih bomo gojili, so slalom, mogoče kdaj v prihodnosti skoki.« Rabljenih snowboardov, ki čakajo na odhod na smetišče, je bolj malo, pa tudi vsa druga oprema je pač malo predraga, da bi končala na grušču in kamenju.