Na koncu sem vprašal enega izmed organizatorjev snemanja propagandnega spota, kaj naj bi predstavitev povedala gledalcem doma pred njihovimi televizijskimi sprejemniki Odgovor: Kot las tanka sled! Uživati v novem doživetju! Hitro vijugati brez oddrsavanja! Carving, najpreprostejši način smučanja! Ah, seveda. Z vsem dolžnim spoštovanjem televizijskih reklam, ki morajo biti, to razumemo, atraktivne, in z vsem spoštovanjem do izvajalcev, ki so resnično brezhibni smučarji, najboljši od najboljšega, kar imamo, se opazovalec vendarle mora vprašati: je bila vsa ta predstava v bistvu le promocija najboljših od najboljših, kaj vse zmorejo, kako neverjetno dobri so (zagotovo bi znali ne dosti slabše smučati tudi na dogah) ali pa so sporočali ljudem tam zunaj, kaj so nove smuči same sposobne napraviti? (To bi se mi zdelo, če bi bil proizvajalec in plačnik promocije, edino logično.) S temi živimi podobami v glavi pa je moral slabši smučar doma če ni takoj posumil o verodostojnosti prikazane reklame priti do enega samega sklepa: treba si je samo pritrditi na nogo nove super smuči in brez pomislekov odbrzeti po hribu navzdol. Umetnost dobrega smučanja bo že sama preskočila iz čudežnih smuči v noge. Po mojem so ga prav neokusno potegnili za nos. Niti z besedico niso v vsem prikazu omenili, da je na pohodu tudi neka nova tehnika, ki naj bi malce priskočila na pomoč nerodnim povprečnikom in neukim začetnikom. Prav tako ni bilo sledu o kakšni novi metodiki, ki naj bi pospešila prehod v višji razred smučanja brez dodatnih težav, ki začetniku niso v pomoč. Uradna šola smučanja k vsemu temu ni imela pripomb. Kot tudi sicer takrat ni imela nikakršnega stališča, ker naj bi bilo vse v najlepšem redu. Človek se takrat ni mogel domisliti nobenega boljšega pojasnila, kot da je pedagoško-ustvarjalni duh kreatorjev učnih načrtov brezupno stisnjen v stare šablone, iz katerih se brez dovoljenja ne upajo niti dihniti. Da je bil v tistem času takšen način razmišljanja že globalno razširjen stereotip, govori že omenjeni ameriški učni načrt za sezono 1995/1996 Elan SCX Ski School Trainer's Focus Guide, ki sta ga novembra 1995 pripravila Bill Irwin in Michael Getzinger za vseh devet stopenj smučarske šole, od popolnih začetnikov do ekspertov. Kar je v tem vodniku najbolj bodlo v oči, je bilo slepo prenašanje vsega, ampak dobesedno vsega (tehnike in metodike) iz starih učnih načrtov, namenjenih poučevanju nekega popolnoma drugačnega sonožnega smučanja na popolnoma drugačnih smučeh. Niti ene same besedice o kakšni novi, drugačni tehniki smučanja! Carving smuči SCX so bile dejansko pripuščene v tamkajšnjo šolo smučanja predvsem kot katalizator, ki naj pospeši osvajanje stare tehnike smučanja vključno s plužnimi zavoji in bočnim drsenjem, ne pa kot začetek drugačnega smučanja. Zato tega učnega načrta ni mogoče šteti kot prispevek k takrat že jasno izdelani radialni tehniki smučanja s carving smučmi v Evropi. Edino, kar gre obema ameriškima avtorjema in tamkajšnji verigi smučarskih šol šteti v dobro, je nasvet, da naj bi za začetniške stopnje 1 do 3 (to pa so razredi, v katerih poučujejo smuk naravnost, pluženje, plužne zavoje in bočno drsenje) morda le raje uporabljali dosedanje klasične smuči in šele potem, ko to že obvladajo, prestopili na carving! Nekaj, kar v hiši proizvajalca niso ravno radi slišali, pa so se naredili, kot da tega namiga sploh niso prebrali. Tako so potem na tistem znamenitem posvetu spomladi 1996 sklenili, da carving ne potrebuje nobene nove tehnike ne metodike.