Ta prisotnost dveh glavnih tokov v slovenski družbi, ki predestinira odnos do velikih usodnih pretresov, se že kaže pri presojanju vstopa v EU. Velika skupina svobodomiselnih in individualističnih je do vstopa v EU nevtralna ali pa se mu upira, ker ne mara avtoritete, podvrženosti, nareka s strani višjih, zvezanosti pri akciji, odstopa suverenosti kakršne koli vrste, prisotnosti tuje avtoritete v obliki tujih podjetij in svetovalcev. Simptomatično je, kako je ta javnost reagirala na tuje svetovalce, jih zavračala in jih omalovaževala. Avtoritarni del družbe, ki vedno rabi neko hierarhijo in nek vrh, pa želi v EU kot v neko novo državno tvorbo, ki bo prinesla Sloveniji železno disciplino (predpisov in standardov se moramo strogo držati, sicer ne bomo pripuščeni v obljubljeni raj!) in red (natančno bomo vedeli, kaj smemo storiti in kaj ne smemo, koliko sme biti bakterij v vodi in koliko CFC v zraku). Tisti razredi in regije, ki niso zasidrani v avtoriteti, se bodo upirali vezavi na te ustanove, ki so nadrejene slovenski državi. V politiki trdnega tolarja razpoznavajo prav te avtoritarne sile in štejejo, da je ta politika napaka. Če pogledamo opustošeno industrijsko tkivo države, zlasti pa na severovzhodu v mariborski regiji, vidimo, kakšen je uradno sprejeti proces, ki je uničil del slovenske države. Preprosti ljudje tega ne razumejo in tega ne sprejemajo. To štejejo za cilj elite. Po njihovem cilj njene politike ni blaginja splošnega dela prebivalstva.