Takšno je pač življenje. Še pred nekaj meseci je malokdo sploh slišal za Iva Josipovića, profesorja kazenskoprocesnega prava na zagrebški pravni fakulteti. Drži, bil je poslanec v hrvaškem parlamentu, kamor ga je kot neodvisnega kandidata spravil Ivica Račan, še prej, v Tuđmanovih časih, pa je nekaj šušmaril okoli sporov med Hrvaško in mednarodnim sodiščem za vojne zločine; takrat je Gojku Šušku reševal glavo pred zloglasnim haaškim sodnim pozivom, toda niti vratar v hrvaškem parlamentu z imenom Ivo Josipović ni vedel kaj početi in kam ga dati. Kako ste rekli, Josip Ivović? nezaupljivo zmajuje z glavo vratar na Markovem trgu. Ne, ne, Ivo Josipović. Ivo Josipović, Ivo Josipović... Od nekod mi je znano, se je zamislil dežurni. A morda dela tukaj ali...? Bolj znan je bil Ivo Josipović, če je o prepoznavnosti Iva Josipovića sploh mogoče govoriti, kot skladatelj tako imenovane resne glasbe. Za skladbo »Passacaglia za godala« je že leta 1981 dobil nagrado sedem sekretarjev SKOJ, pred desetimi leti pa dve hrvaški diskografski nagradi porin za skladbi za mešani zbor in godalni orkester. Kolikor je lahko skladatelj glasbe za godalne orkestre sploh znan na Hrvaškem. Že drugemu violončelistu zagrebške filharmonije ime Ivo Josipović ne pomeni nič. Kako ste rekli, Josip Ivović? nezaupljivo zmajuje z glavo. Ne, ne, Ivo Josipović. Ivo Josipović, Ivo Josipović... Od nekod mi je znano, se je zamislil violončelist. Vem, da je bil neki saborski poslanec Josipović ali nekaj takega, toda skladatelj...Še pred nekaj meseci si je ta Josip Ivović, Ivo Josipović ali kako mu je že ime, nabiral delovno dobo malo v saboru, malo na pravni fakulteti, v prostem času pa si je, zabarikadiran v svojo sobo, z zaprtimi očmi popeval neke nenavadne melodije in v notni zvezek zapisoval note daleč od resničnosti, v katero ga je vrnil šele glas soproge Tatjane, da je večerja na mizi.Če bi mu kdo tedaj rekel, da bo prihodnje leto ob tem času predsednik države, bi ga profesor Josipović verjetno pomilovalno pogledal in pomislil, koliko norcev se danes sprehaja po Zagrebu. Pa vendar se je nekega dne, takšno je pač življenje, šef kadrovske službe SDP kar na lepem – ko je stranka izbirala svojega kandidata za predsedniške volitve in iskala nekoga čim bolj brezosebnega, brezbarvnega in brezveznega – spomnil tega, kako mu je že ime, Iva Josipovića. Kako si rekel, Josip Ivović? so nezaupljivo zmajevali z glavo v sejni dvorani SDP. Ne, ne, Ivo Josipović, je odgovoril strankarski kadrovik. Ivo Josipović, Ivo Josipović... Od nekod mi je znano, se je zamislil predsednik SDP Zoran Milanović. Je morda naš član ali...? Naš poslanec v saboru je. Od kdaj pa? se je silno začudil predsednik SDP. Od leta 2004. Od leta 2004?!? Hm. Kaj pa, če je kdo že slišal zanj? je previdno vprašal Milanović. Daj, vseeno preveri.In tako je nekega dne v stanovanju Josipovićevih zazvonil telefon. Iz kuhinje je prihitela gospa Tatjana, si obrisala roke v predpasnik in dvignila slušalko. Dober dan, kličem iz SDP, je dejal glas na drugi strani žice. Je Ivo doma? Kateri Ivo? se je zmedla gospa Tatjana. Ivo Josipović. Kako ste rekli, Josip Ivović? Ne, ne, Ivo Josipović, je ponovil strankarski kadrovik. Ivo Josipović, Ivo Josipović... Od nekod mi je znano, se je zamislila gospa Tatjana Josipović in poklicala hčerko. Lanaaaa! Iščejo nekega Iva Josipovića! Iva Josipovića? se je slišal Lanin glas. Bil je neki... ali ni v hiši živel neki Josipović, bil je slikar? Ali skladatelj? Jebemti, tako je! Ivo! se je udarila po čelu gospa Tatjana, vrgla slušalko dol in pohitela proti tisti sobi, v kateri je mož nekoč davno pripravljal doktorat iz prava in si popeval neke svoje nerazumljive skladbe, davno zaprti sobici, ki jim je služila kot skladišče in ki so jo zaklenili že leta 1994.Tako je pred nekaj meseci SDP kot predsedniškega kandidata privlekla na dan nekega Iva Josipovića, menda saborskega poslanca, in še preden se mu je uspelo znajti, se je do včeraj tihi, mirni sosed in profesor na pravni fakulteti znašel sredi bučne proslave v Novinarskem domu, obkrožen s stotinami njemu neznanih ljudi, ki so skandirali in vzklikali bodočemu hrvaškemu predsedniku Ivu Josipoviću. Ivo Josipović? Kdo je to? ga je previdno vprašal neki gospod. Kako ste rekli, Josip Ivović? je Ivo Josipović nezaupljivo zmajal z glavo. Ne, ne, prav Ivo Josipović. Ivo Josipović, Ivo Josipović... se je zamislil bodoči hrvaški predsednik. Od nekod mi je strašno znano.akšno je pač življenje. Še pred nekaj meseci je malokdo sploh slišal za Iva Josipovića, profesorja kazenskoprocesnega prava na zagrebški pravni fakulteti. Drži, bil je poslanec v hrvaškem parlamentu, kamor ga je kot neodvisnega kandidata spravil Ivica Račan, še prej, v Tuđmanovih časih, pa je nekaj šušmaril okoli sporov med Hrvaško in mednarodnim sodiščem za vojne zločine; takrat je Gojku Šušku reševal glavo pred zloglasnim haaškim sodnim pozivom, toda niti vratar v hrvaškem parlamentu z imenom Ivo Josipović ni vedel kaj početi in kam ga dati.