V slovenski Istri zdaj stiska oljke osem torkelj, poleg teh je še nekaj manjših za povsem domačo uporabo ali ožji krog prijateljev. Kakovost oljčnega olja se začenja pri skrbi za zaščito plodov. Oljka v primerjavi z drugim sadnim drevjem ne potrebuje toliko zaščite pred škodljivci in boleznimi, zaradi česar jih manj škropijo kot katerokoli sadje. »V naši službi svetujemo, naj oljkarji uporabljajo čim manj škropiv. In če jih že, škropijo malo, dolgo pred obiranjem. Pri varstvu plodov pred oljčno muho načeloma ni treba škropiti plodov. Insekticid z vabo poškropimo po vejicah, kjer ni plodov. Nasploh pa škropimo šele tedaj, ko je to potrebno. Ko se na lepljive plošče ulovi določeno število muh, je čas za škropljenje. Na področju integrirane pridelave nam je uspelo prehiteti marsikatero evropsko državo. Za zdaj naše kemične analize ne odkrivajo strupov v plodovih. Vsako leto opravljamo analize, ugotavljamo kislinske stopnje, pripravljamo degustacije in vidimo, da gojenje lepo napreduje,« pravi Viljanka Vesel. Med študijem agronomije se o oljkah ni naučila ravno veliko. Zdaj pravi: »Hvala bogu, da smo posadili lastni nasad. V njem imam nekakšen majhen laboratorij - po pet dreves 30 različnih sort, da lahko postopoma opazujem, kako se to drevje obnaša. Če sama ne poizkusim, ne morem svetovati drugim...« V družinskem nasadu nad Strunjanom ima kar 1300 oljk - pravi oljkarski gozd. In natančno ve, zakaj je belica najbolj popularna sorta oljk v Istri - zato ker daje največ dobrega olja. Je pa po drugi strani bolj občutljiva (nekatere bolezni in oljčna muha). Kakšne prednosti naj bi imele nekoč najbolj razširjene sorte oljk v Istri (buge, črnice, drobnice...), pa bodo morali strokovnjaki šele raziskati. Zdaj skušajo tudi s pomočjo drevesnice Purissime doseči, da bi imeli v oljčnikih dobrih 50 odstotkov belice.