Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je: kakšna so ta »vsa mogoča sredstva« za izpodkopavanje oblasti, ki jih uporabljajo medijski ali mnenjski voditelji. Če so med temi »vsemi mogočimi« sredstvi tudi nezakonita, na primer pripravljanje atentata ali državnega udara, potem seveda morata družba in država reagirati, prevratnike pa aretirati. Toda ker se nič od tega ni zgodilo, minister pa omenja prav mnenjske in medijske voditelje, preostane le možnost, da ti voditelji očitno »rovarijo« na svojem področju in da kot sredstva uporabljajo problematična mnenja in medijske vsebine. Ker s temi mnenji in članki »spodkopavajo demokratično izvoljeno oblast«, so po ministrovem mnenju očitno nevarni, zato bi bilo – po tej logiki – takšna mnenja in članke verjetno treba prepovedati. Podobna je logika vodje posebne skupine tožilcev: nekateri državljani govorijo o tožilskih zadevah, čeprav se nanje ne spoznajo. To sicer niso navadni državljani, saj so med njimi tudi pravni strokovnjaki in sociologi, a prvi o tožilskih zadevah ne bi smeli govoriti, ker da ne poznajo konkretnih dejstev, drugi pa so problematični, ker pišejo kritične članke o teh zadevah, čeprav za to niso poklicani.