svojem razgrajaškem in nič kaj športnem obnašanju. Tukaj je treba omeniti in pohvaliti predvsem Nemce, Hrvate in Poljake, saj so se na letošnjem prvenstvu pokazali po tej plati, ki bi jo radi vedno vsi videli. Lahko mirno zapišemo, da so prav ti navadno kritični navijači poskrbeli za največji navijaški festival, ko so se na dan tekme svojih reprezentanc ovili v barve svojih držav ter peli in rajali. Navijači so se med seboj mešali kot stari prijatelji, o rasizmu, ki je v nekaterih državah žgoč problem, pa ni bilo ne duha ne sluha. Prav to skupno navijanje in druženje navijačev iz vseh držav je velika posebnost tega evropskega prvenstva. da bi si 45 odstotkov vseh udeležencev kvalifikacij zagotovilo nastopanje na sklepnem turnirju, kar je izredno velika številka. Za primer naj povemo, da v kvalifikacijah za svetovna prvenstva sodeluje 208 reprezentanc, od tega se jih 32 prebije do prvenstva, kar je komaj 15 odstotkov. Je pa ta formula vabljiva tako za »velike« kot »majhne« nogometne reprezentance oz. nogometne zveze, saj bi se tako nogometne velesile laže prebile do finalnega turnirja in morebitne spodrsljaje (kot Anglija, ki se ni uvrstila na Evro 2008) zmanjšale na minimum, »majhni« pa bi si bistveno povečali možnost preboja naprej. Med prvimi, ki so podprli to formulo, so bili Škoti in Irci, ki se dobro zavedajo, da imajo po sedanjem načinu zelo malo možnosti za uvrstitev na sklepne turnirje. Kolikor pride do spremembe formata kvalifikacij, in vse kaže, da bo do tega prišlo, bo to četrto povečanje števila reprezentanc v zgodovini evropskih prvenstev. Če se bo trend takih iger, kot smo jih videli letos, nadaljeval in če se bo nadaljevalo tudi tako, res samo nogometno vzdušje, kot so ga pripravili navijači na tekmah svojih reprezentanc, je lahko širitev le dobrodošla, saj tako zanimivega in barvitega prvenstva v vseh pogledih še nismo imeli. Dodatne reprezentance, torej nove navijaške skupine, nove barve in še večja mešanica evropskih kultur lahko le pripomorejo k temu, da šport ostane šport.