Petek sem začela in končala slabo. Poldne pa je bilo neverjetno slabo. Opoldne ni bilo samo bistvo tega dneva, temveč edino bistvo mojega poslanstva v Moskvi in tudi moj najpomembnejši dogodek v prvem četrtletju tega leta. In tako sem žal zapravila dober rezultat. Ob prihodu na strelišče in ob pogledu na ekran z rezultati nisem ravno zavriskala. Naši fantje so bili pravkar sredi nastopa in že na začetku so jih pestile težave, ki so se nadaljevale vse do konca. Ker od njih, sploh pa ne od vseh treh, takih rezultatov nismo pričakovali, smo bili razočarani. Avstrijec Planner je v odlični formi spet naskakoval svetovni in evropski rekord, vendar mu je čisto na koncu malo zmanjkalo. Za dve usodni devetici. Vsi trije Rusi so se po kvalifikacijah prebili v finale in zasluženo prejeli ekipno zlato. Tako so imeli nekateri dober in nekateri slab dan. Moja priprava pred tekmo je potekala umirjeno. Morda sem se malo ustrašila, da kot zadnja predstavnica Slovenije ne bom mogla popraviti vtisa uspešnosti reprezentance. A vseeno sem v poskusnih strelih začela pogumno. Občutek ob solidnih deseticah je bil fantastičen. Kar naenkrat pa se mi je vse skupaj podrlo. V prvi seriji z drugim in tretjim strelom v devetico nisem več vedela, kako naprej. Počutila sem se kot izgubljen otrok. Misli so mi začele begati od zapravljenega vrhunskega rezultata do spodbudnih besed mojih prijateljev in trenerja. V tolažbo mi je zadnja serija, ki sem jo izvedla stoodstotno. Ko pomislim, to niti ni bilo tako težko, a kaj, ko sem pred zadnjo stotico morala požreti toliko devetic! Zadnja serija je bila pravo olajšanje. Po vročinskem valu v prvi seriji sem se v zadnji povsem ohladila. Vzrok, da me je zajel vročinski val, ni bil v talnem ogrevanju. V bistvu je bil povsem blizu. V moji glavi. Razočarana sem, ker vem, da znam in zmorem več. Veliko več.