Seminar v Mantovi se je sicer bolj osredotočil na vsebinske razsežnosti, predvsem na kurikularno komponento skupnih študijskih programov. Takšni študijski programi so utemeljeni na predpostavki, da je kurikularna integracija razumljena kot skupno oblikovanje in izvajanje programov nujni pogoj za podeljevanje skupnih diplom. Skupne študijske prog-rame, ki temeljijo na integriranih kurikulih, so udeleženci tega seminarja prepoznali tudi kot kar najbolj pomembne spodbude za razvoj »evrop-skega državljanstva« (t.j., kulturnih, jezikovnih in družbenih izkušenj) in »evropske zaposljivosti« (t.j., kompetenc, ki so nujne za uspešno profe-sionalno kariero v evropskem okolju). Udeleženci so se strinjali, da je prihodnji razvoj evropskih skupnih študijskih programov močno odvi-sen od skupnih meril, kot so to predlagali že udeleženci prvega stockholmskega seminarja. Vpeljati je treba tudi jasno razlikovanje med 'skupnimi' in 'dvojnimi' študijskimi programi, predvsem glede na različnost njihovih kurikularnih ciljev ter organizacijskih modelov. Tudi varstvu interesov študentov, vpisanih v te programe, bi morala biti namenjena posebna obravnava. Ob zadregah z 'evropsko latovščino', ki na seminarjih včasih vzame precej nepotrebnega časa, se je pokazala potreba za pripravo slovarja izrazov, ki bi lahko bistveno pripomogel k večji razvidnosti na področju skupnih stopenj. Učni izidi in kompetence ter študentova študijska obremenitev, opisana v kreditnih točkah ECTS, so naslednji bistveni elementi pri oblikovanju skupnih programov. Partnerji v teh programih bi morali razvijati tudi ustrezne postopke za zagotavljanje kakovosti ter jih javno predstaviti študentom oziroma uporabnikom nasploh. Študente, diplomante, delodajalce in druge zainteresirane bi bilo treba povprašati npr. o področjih, na katerih bi bilo uresničevanje skupnih študijskih programov najbolj primerno. Visoko-šolske zavode partnerje v skupnih študijskih programih pa bi bilo treba izbrati vsaj ko gre za javna sredstva na podlagi njihovega skupaj opredeljenega poslanstva ter jasnih medsebojnih obveznosti, pa tudi glede njihove sposobnosti, da razvijajo in ohranjajo takšen program v akademskem, organizacijskem in finančnem pogledu. Tematske mreže, ki so nastale v zadnjih letih, lahko ponudijo kar nekaj izkušenj, ki bi pomagale pri identificiranju primernih partnerjev v katerikoli evropski državi.