Pozneje je dodal, da niso preprečili bombnih napadov Irske republikanske armade v Londonu, čeprav bi bilo to mogoče, in izdal - kar je bilo precej bolj odmevno -, da so njihovi kolegi v britanski zunanji, protiobveščevalni službi MI6 naravnost kriminalni: njihova agenta je po Shaylerjevih trditvah menda sodelovala v pripravah na atentat na libijskega voditelja polkovnika Gadafija. Shayler je tako izdal podrobnosti in prekršil Zakon o varovanju uradnih skrivnosti, ki agentom to seveda izrecno prepoveduje (obe tajni službi sta se še ne tako dolgo tega krčevito zavijali v tajnost, da javnost ni smela vedeti niti za njun obstoj, zdaj pa se »propagirata« celo v filmu: v zadnjem delu o Jamesu Bondu je namreč najslavnejšega britanskega tajnega agenta 007 s čolnom odneslo skozi okno belo-zelene stavbe ob Temzi, kjer je sedež MI5). Zunanje ministrstvo, ki je pristojno za MI6, je sporočilo, da vztraja pri svojem starem stališču - zunanji minister Robin Cook je leta 1998 obtožbe o zaroti proti polkovniku Gadafiju označil za čisto izmišljotino in dodal, da njegov predhodnik Malcolm Rifkind česa takšnega ne bi nikdar dovolil. Ta pa meni, da gre v Shaylerjevem primeru za izdajanje skrivnosti, kakršno je treba v interesu nacionalne varnosti preprečiti: tajnih služb nima smisla imeti, če niso tajne, je dejal Rifkind.