Nekoč so mafijci, to smo gledali v Botru, grozilna pisma pošiljali tako, da so žrtvi poslali odsekano konjsko glavo. V Srbiji to delajo, kot smo to videli na avtocesti, tako, da pošljejo v opozorilo tovornjak. |in|i}u so torej mafijci, Legija in Šiptar, poslali opozorilo, da navkljub spremstvu in selitvi v zaščiteno vilo na Dedinju ni nedotakljiv. Po atentatu na beograjski avtocesti so bili varnostni ukrepi pri varovanju srbskega premiera povečani, toda očitno ne dovolj. Kot trdijo strokovnjaki, bi moralo biti varovanje ob podatkih o taki ogroženosti absolutno. Ob njem bi moral biti skoraj živi ščit varnostnikov, gibanje bi moralo biti popolnoma nepredvidljivo, ure prihodov in odhodov na delovno mesto in domov bi se morale menjati, varovan bi moral vstopati in izstopati iz avtomobila v zaprtih prostorih, ne pa na parkirišču, kjer je na dveh straneh popolnoma brisan prostor. Težava je bila tudi v tem, da |ini|i}a očitno ni bilo strah za svoje življenje, da se je rad pojavljal v javnosti in kot je slišati, je bil sam proti najostrejšim varnostnim ukrepom, tudi po atentatu na avtocesti v Novem Beogradu. Zavrnil je nošenje neprebojnega jopiča ali vsaj neprebojne srajce, ki pa ga pri naboju, ki ga je zadel, ne bi rešila. Izkušeni operativci ocenjujejo, da je bilo za pripravo atentata potrebnih najmanj teden dni. Najprej je bilo treba odkriti najprimernejšo pozicijo za ostrostrelca, potem oceniti, kdaj pripraviti položaj in skrivaj vnesti orožje ter ostalo opremo. Preveriti je bilo treba vse različice umika