Pot ni bila lahka, trajalo je tisoč let. Nazadnje smo živeli v državi, ki jo je sestavljalo šest republik, kopica nacionalnosti, zgodovinska kulturna in verska različnost, v mnogih posameznostih nezdružljive posebnosti, kar vse je povzročalo nezadovoljstvo in zatrta nacionalna čustva. Pod vsiljeno skovanko »bratskih narodov« je totalitarni režim po vzoru takratne Sovjetske zveze in drugih socialističnih držav vzdrževal red in socialni mir s trdo roko. 133. člen Kazenskega zakonika SFRJ je strogo omejeval svobodo govora in kršenje človekovih pravic je bil vsakdanji pojav. Vladanje z represijo in ustrahovanjem je bil osnovni motiv takratne oblasti. Srečno in mirno so živeli le tisti, ki so molčali in ponižno častili »pridobitve ljudske revolucije«. To je bil čas, o katerem eni pripovedujejo bajke, drugi se ga z grozo spominjajo, saj je mnogim bila uničena kariera, eksistenca, če že obidem kratenje človekovih pravic. Vsakdo, ki je pogledal malce po zahodnih državah, je bil takoj nadzorovan, saj je SDV (služba državne varnosti), kot se je Udba uradno imenovala, strogo preverjala vsakega državljana, ki je vsaj malce kritično gledal, kaj šele omenil stanje v državi. Ljudje so bili ustrahovani in vsakršno zanikanje strahu je golo sprenevedanje. Če kdo zatrjuje, kako je bilo takrat lepo, ga preprosto ne razumem. Kot človeka ga pomilujem, saj je očitno bil privilegiranec režima, sicer bi govorili drugače. cu političnih agitacij. Takrat bodo vsi pretendenti na poslanske sedeže na ves glas razglabljali o vrednotah, od katerih bomo največkrat slišali zgolj za tiste, ki se jih spoštuje domala najmanj: poštenje, skrb za okolje, družina, strpnost. Le redko se najde junak, ki omeni domovino in ljubezen do domovine. Ta vrednota pač ne prinaša premoženja, materialnega bogastva in lagodja; tu gre za obligacijski odnos posameznika do rojstne dežele, do institucije, ki ji sociološko pravimo država rojstva. Ta odnos ni samo zanimiv, je tudi poln takšnih in drugačnih občutij, dejanj in ravnanj, ki jih velja spoštovati in biti tem načelom zvest. Kje se skriva vrednota domoljubja, je vprašanje, ki ga izpostavljam.Nemški žurnalist, literarni in gledališki kritik, Karl Ludwig Börne, pravi: »Če želite res spoznati in vzljubiti domovino, pojdite v tujino.« Popolnoma se strinjam s takšno trditvijo. Resnično je težko pričakovati od ljudi, predvsem od mladih, neizkušenih, da bodo ljubili svojo rodno grudo, ko pa nimajo izkušnje, kaj pomeni biti tujec. Predvsem nimajo občutka pripadnosti svoji naciji, drugo, prav tako