Nekaj malega, pravijo statistike, se nam to sicer pozna pri osebnem in skupnem standardu, a ta še zdaleč ni odsev vloženega truda in energije. Tudi če odštejemo stroške za delovanje svoje lastne države in za kruh armade brezposelnih, Slovenci ustvarimo mnogo več, kakor dobimo. Ekonomisti sicer trdijo, da v nacionalnem merilu gospodarstvu višjo produktivnost zmanjšujejo izgube, sindikalisti dodajajo, da uspešni del gospodarstva nenormalno visoke dobičke dosega na račun premalo plačane delovne sile. Kljub vsemu, sem prepričan, ustvarjamo več, kakor namerijo razni ekonomski inštituti in kolikor naštejejo dacarji. Že res, da se je v naših samostojnih letih tudi pri nas oblikoval sloj ljudi, ki ne izdelujejo ničesar in ne služijo nikomur, bogatijo pa s špekuliranjem z vrednostnimi papirji, prekupčevanjem z lastniškimi deleži, filozofiranjem o nekakšnih pričakovanjih na domačem finančnem trgu. Še ugledni profesorji nam pripovedujejo bajke o svetovni recesiji, ki bo vsak čas tukaj, a je od nikoder ni, prav nikoli pa ne spregovorijo o naftnem lobiju, ki je enega svojih krakov že zdavnaj iztegnil tudi k nam in nas obsodil na usodno odvisnost nacionalne ekonomije od svetovnih cen črne brozge.