Najprej so tu knjige otroštva, tiste, ki pripovedujejo bajke, mite, zgodbe iz domišljije, vse to nasičeno s skrivnostmi, junaštvom, nadnaravnimi pojavi, s čudežnim in nemogočim, z zločini in grozotami vseh vrst in vseh stopenj, z okrutnostjo, s pravičnostjo in krivicami, s čarodejstvom in preroštvom, z izprijenostjo, nevednostjo, obupom, dvomi in smrtjo. Te knjige so učinkovale na vse moje bitje: oblikovale so moj značaj, moj pogled na življenje, moje stališče do žensk, do družbe, zakonov, morale, vlade. Določile so ritem mojega življenja. Od mladostnih let naprej so knjige, ki sem jih bral, posebno tiste, ki sem jih občudoval ali ki sem jim bil usužnjen, vplivale name le delno. Se pravi, nekatere so vplivale na človeka, druge na pisatelja, nekatere na golo dušo. To nemara zato, ker je bilo moje bitje že razbito na kose. Mogoče tudi zato, ker snov branja pri odraslem človeku nemara ne more vplivati na celega človeka, na celotno njegovo bitje. Seveda se najdejo izjeme, a te so redke. Vsekakor spada celotno področje otroškega branja pod znamenje anonimnosti: radovedneži bodo odkrili naslove v Dodatku I. Jaz sem bral, kar berejo drugi otroci. Nisem bil čudežen otrok in tudi nisem imel posebnih zahtev. Jemal sem, kar so mi dajali, in sem vse požiral. Bralec, ki je šel doslej za menoj, zdaj že pozna naravo mojega branja. Dotaknil sem se tudi že knjig, ki sem jih bral v deških letih; opozoril sem na imena kakor predvsem Henty na prvem mestu, Dumas, Rider Haggard, Sienkiewizc in drugi, od katerih je večina dobro znana.V tem obdobju ni bilo nič nenavadnega, razen tega, da sem bral preveč.