1 Filostrat, Eikónes ŠPodobeĆ, I, 14 (15), Ariadna. Tema dojilje ali matere, ki pripoveduje bajke, prihaja od Platona, (Država, 378 C, in Zakoni, 887 D). Dojilje so pripovedovala grozovite pripovedke o Lamijah ali sončevih laseh, piše Tertulijan, Ad Valentinianos, 3. Za Platona so to starkine pripovedke (Lizis, 205 D); to so aniles fabulae, o katerih pripoveduje Minucij Feliks, XX, 4, ki smo jih dobili od naših imperiti parentes (XXIV, 1). V Filostratovem delu H–er–oikós ŠO čaščenju herojevĆ vinogradnik vpraša pisca: »Kdaj si nehal verjeti v bajke?« in Filostrat ali njegov govorec odgovori: »Že davno, ko sem bil mladostnik; ko sem bil namreč še otrok, sem verjel takim bajkam, in moja dojilja me je zabavala s takimi pripovedkami in jih spremljala s prijetnim petjem; ob nekaterih izmed teh bajk se je celo zjokala; ko sem postal mladenič, sem pomislil, da ni treba več zlahka verjeti tem bajkam« (H–er–oikós, 136–137 Kayser; str. 8, 3 De Lannoy). Tudi Kvintilijan govori o aniles fabulae (Inst., I, 8, 19). V Evripidovem Hipolitu dojilja pokliče na pomoč učenjake: preden pove Semelino zgodbo, se skliče na učenjake, ki so brali knjige o tej legendi (451). V imenitnem metričnem epitafu s Hiosa (Kaibel, Epigrámmata, 232) se dve stari gospe »iz imenitne družine s Kosa« pritožujeta nad svetlobo: »O, sladka Zora, ti, ki smo ti ob svetilki peli mite o polbogovih!« Morda so imele pesmi, ki so jih vsi prepevali, res mitsko vsebino: pri Horaciju (Ode, I, 17, 20) lepa Tindaris poje Horaciju, ko sta sama, Penelopen vitreamque Circen.