Vsaj toliko je v analizi sodobnega sveta uspelo Jonu Stewartu, ki je najbolj inteligenten globalni televizijski politični komentator, pa tudi najbolj zabaven in priden. Ne dela pa skoraj nič drugega, kot da vsak večer na satiričnem televizijskem kanalu glasno bere časopise in citira televizijske izjave politikov. Vedno znova naredi tisto, kar je poglavitni očitek vsakogar, ki neumnost svoje politike upravičuje z okoliščinami. Citira jih zunaj konteksta. Krohot, ki ga vedno znova povzroči, ni rezultat domislic genialnega pripovedovalca šal, ampak tehnike, ki je veliko bolj preprosta. Iz izjav v političnih razpravah sname institucionalno dekoracijo, ki jim daje usodno težo in ustvarja privid pronicljivosti zaradi nedvomne moči, ki stoji za njimi. Brez velike podpore oblastnega aparata se še tako fascinantna politika pokaže v preprosti človeški neumnosti, ki je vedno smešna. Politična relevantnost kateregakoli obljubljanja boljše prihodnosti, smiselnosti osvajalne vojne ali dramatične spremembe družbenih okoliščin je takoj očitna, če zveni prepričljivo brez zastav in uniform, ki ji zagotavljajo težo. Večina že pri prvem poskusu propade.