»V časih mestnih nemirov so bile velike stavbe tudi utrdbe, nad katerimi je vsaka mogočna družina postavila stolp. Sčasoma pa so jih začeli graditi za zabavo in čast, vsakdo se je želel postavljati s stolpom in ko so postali ravni stolpi vse preveč vsakdanji, so začeli graditi poševne.« Tako si je nagnjenost stolpov ob obisku Italije razlagal znameniti Johann Wolfgang Goethe. Moč nasproti Firencam so v dvanajstem stoletju želeli pokazati tudi v Pisi, takrat mogočnem in bogatem pristanišču. Prebivalci so bili dobri pomorščaki, prisvojili so si mnoge dežele, od Jeruzalema do današnje Norveške. Leta 1174 so na Campo dei Miracoli poleg katedrale, krstilnice in pokopališča začeli graditi mogočni stolp - zvonik z dvoinpolmetrskimi stenami v premeru petnajst metrov in pol. Zaradi mnogih vojn so gradnjo večkrat ustavili in stolp na višini petinpetdeset metrov dokončali šele leta 1350, medtem ko so sedem zvonov namestili šele nekaj stoletij pozneje. Zemljina pod stolpom se je ob dolgotrajni gradnji postopno utrjevala, kar je nekako pripomoglo h gradnji zahtevnega objekta na tako neprimernih tleh. Preden so zgradili peto nadstropje, je bil stolp nagnjen proti severu, nato se je začel nagibati proti jugu. Vsakokratno dograjevanje že kmalu po začetku gradnje nagnjenega stolpa se je prilagajalo takratni velikosti in smeri nagnjenosti. Zato ni presenetljivo, da je nagnjenost posameznih nadstropij različna, kar prav gotovo lahko pripišemo spretnosti takratnih arhitektov oziroma graditeljev.