Vlada je pričakovala, da bodo parlamentarne stranke za začetek podpisale sporazum o sodelovanju pri vstopanju v EU, takoj po tem bi državni zbor sklenil, da se začne postopek za spremembo ustave, nato bi ustavna komisija sprejela predlog sprememb, na koncu pa bi klobaso ustavne reforme zašpilili s potrebno dvetretjinsko večino. Nič od tega. Medstrankarskega soglasja ni in ni bilo, kljub temu pa je vladajoča koalicija vztrajala, da mora parlament sprejeti sklep o začetku spremembe ustave. To se je tudi zgodilo - 24. junija, ko je prišla razprava na dnevni red, je morala vlada slišati marsikatero pikro in upravičeno jezno pripombo opozicije, na koncu pa so le trije glasovali proti predlogu, da bi začeli z ustavno reformo. Zatikalo se je tudi na drugem koncu. Kar na začetku uradovanja ustavne komisije je njen podpredsednik Lojze Peterle sporočil, da odstopa, ker sestava organa ne ustreza predhodnemu dogovoru. Šele ko je en član LDS zapustil komisijo, se je Peterle vrnil na podpredsedniško mesto.