Godbeniki so bili obriti, v novih uniformah, instrumenti so se svetili od čistoče in možakarji so bili zelo prijazni. V njihovih očeh ni bilo zla. Radi so imeli dobro glasbo in so igrali Straussa, Mozarta in veliko valčkov. Julija 1945 je južnoafriški major Gideon Jacobs dobil nalogo, vredno Jamesa Bonda ali Ramba. S peščico mož naj bi se s padalom spustil v džunglo Sumatre in se skrival, dokler se Japonci ne bi predali. Nato naj bi začel iskati ujetniška taborišča in organizirati reševanje. Štirinajstega avgusta 1945 so japonske sile sprejele brezpogojno vdajo svojih čet. Novica o atomski bombi in vest o japonski predaji nista dosegli taborišča še cela dva tedna. Ob japonski predaji se je major Jacobs s svojo peščico mož predrzno pojavil v japonskem štabu v Medanu na severni Sumatri. Takrat je bilo na Sumatri še vedno 80.000 japonskih vojakov, njihovo tamkajšnje letalstvo pa je bilo še vedno nepoškodovano. Japonskemu generalu je zagrozil z nepopisnim maščevanjem, če ga takoj ne odpelje do vseh ujetniških taborišč. Komandant se je uklonil in Jacobs je z japonskim vojaškim letalom, majhnim spremstvom in prevajalcem potoval od taborišča do taborišča; od taborišč britanskih in indijskih vojakov, taborišč moških civilnih ujetnikov pa tja do ženskih. Taborišče Belalau je bilo zadnje, ki ga je obiskal. Dokler se zavezniki ne bodo izkrcali na Sumatri, so morali ujetniki ostati v svojih taboriščih in so bili še vedno pod japonskim nadzorom. Tak je bil dogovor z Japonci. Jacobs je opazil, da je japonsko geslo »Azijo Azijcem« tu padlo na plodna tla. Lokalno prebivalstvo ni več hotelo tujega kolonialnega jarma, ampak neodvisnost. Spektakel tisočev Evropejcev, ki so ponižani čepeli v taboriščih, je še pripomogel k temu učinku in lokalno prebivalstvo ga je gledalo sovražno. V katerokoli taborišče je Jacobs prišel, je prosil ujetnike, naj začnejo zbirati priče in dokaze o japonski krutosti. Japonci so mu iz neznanih vzrokov do zadnjega zamolčali obstoj taborišča Balalau. Prvi namig o njem mu je tako prišel na ušesa šele, ko je izvedel za pokol medicinskih sester z ladje Vyner Brooke. Neki mornar, ki je priplaval na obalo otoka Banka, je še videl njihova trupla, ki so plavala v vodi, preden so ujeli tudi njega. Tudi drugi so potrdili, da se je večje število bolniških sester z Vyner Brooke izkrcalo na obalo,