Z zloglasnostjo Svanetije je imel težave tudi fotograf Randy Olson, ki je svoje fotografije kavkaških in turških ljudstev lani objavil v National Geographicu. Ker je (čisto po ameriško) fanatično verjel zgodbicam o groznih in krutih Svanih, ki ga bodo oropali in morda celo ubili, se je v Mestio pustil pripeljati s helikopterjem in toliko časa krožil nad vasjo, da je zbudil prevajalca, ki je bil pozabil priti na letališče. Brez njega si namreč ni upal izstopiti. Ko je Šamil slišal to zgodbo, se je zarežal, ob čelo pritisnil kazalca obeh rok v znak rogov in s trapasto faco začel renčati: »Buuu, grožni Švani, grooožni Švaaani.« V Svanetiji sicer res občasno oropajo kakega turista, ki kot mlad, naiven osliček pride iskat težave v ta nemirni kotiček Gruzije, a ko vas enkrat vzamejo za svojega, se vas nihče ne bo upal niti dotakniti. »Gost bo umrl zadnji,« pravijo. Imeti Svana za prijatelja je svojevrstno gruzijsko bogastvo.