Krvnik je zavzdihnil, zadrgnil krojaču zanko okrog vratu in dejal: »Tega neplodnega dela sem počasi že sit! Vedno, ko je stvar tako daleč, se obsojenec zamenja – ta je zdaj že četrti in če bo šlo tako naprej, ne bo nazadnje nihče obešen!« In godrnjaje je zavezoval vozel. Tisti grbavec pa je bil kraljevi dvorni norec in kralj je zelo težko prenašal, če priljubljenega norca dalj časa ni dobil pred svoje vzvišeno obličje. Ko se je norec nekega dne napil in se ne zvečer ne prihodnje jutro ni prikazal pred kraljem, se je ta vznemiril in svojega komornika vprašal po njem. Ta mu je odvrnil: »Vsemogočni kralj! Namestnik ga je že našel, vendar je bil žal mrtev. Ko so ravno nameravali obesiti njegovega morilca, se je pojavil nekdo drug in trdil, da je on storilec, in zatem je prišel še tretji in za njim četrti in vsakdo je dejal, da so ostali nedolžni in da je le on sam kriv, in vsakdo je tudi natanko in podrobno opisal, na kakšen način je grbavca ubil. Kdo ve, koliko storilcev se je med tem še javilo – sploh ni mogoče reči, kateri med njimi bo nazadnje obešen!« Tedaj je kralj vzkliknil: »Brž, brž, ti osel, ki se očitno prav ničemur več ne čudiš, pohiti k namestniku, prekini obešanje in mi pripelji vse te ljudi, ki bi bili radi obešeni – toda hitro!« Komornik je tedaj odbrzel; pod vešala je prispel ravno v trenutku, ko je hotel krvnik potegniti v zrak krojača, in vzkliknil je: »Stoj! Prenehaj!« In krvnik je dejal: »No, ali nisem rekel? Danes tega posla že ne bomo opravili!« Komornik pa je namestniku prenesel kraljevi ukaz. In namestnik je dejal: »Ah, prav, potem pač ne bomo obešali.« Komornik je tedaj naročil, naj krojača, Juda, Kopta in kuharja skupaj s truplom pripeljejo pred kralja. »Štirje so!« je dejal svojemu zapovedniku. »Več se jih ni javilo!« In kralj je zapovedal, naj mu podrobno opišejo vsak svojo zgodbo, in ko ga je na koncu komornik vprašal, katerega od štirih naj zdaj obesijo, je kralj vzkliknil: »Molči! Ne moti me, kajti zdaj se moram najprej še malo čuditi!« Ko se je dovolj načudil, je odredil, da ni potrebno nikogar obesiti in naj zgodbo zapišejo s tekočim zlatom in shranijo v arhivih, in dodal je še: »Ali ste že kdaj slišali kakšno zgodbo, ki bi bila bolj nenavadna od zgodbe mojega grbavca?« Tedaj je predenj stopil Kopt, ki se je medtem že streznil, in dejal: »Vsemogočni kralj! Če mi dovoliš, ti povem ime brivca, o katerem gre glas, da zna obuditi mrtvega, če je preminil brez jasno razvidnega vzroka in v nenavadnih okoliščinah, tako kot ta tu, naš ljubljeni grbavi burkež.« Kralj je tedaj dejal: »Na dan s čudodelcem!« in poslal je komornika, da privede brivca. Malo zatem se je ta znova prikazal z brivcem, ki ga je kralj pozorno in z velikim zanimanjem opazoval. Bil je to starec, ki je že prekoračil devetdeseto leto, temnega obraza, belih obrvi, s preluknjanimi ušesi in z nenavadno velikim nosom. Kar pa zadeva njegovo vedenje, je bilo zelo samozavestno in nekoliko ošabno. »Kakšen nos!« je strme dejal kralj, se zasmejal in rekel: »Dragi moj padar, povedali so mi, da je tvoja umetnost še večja kot tvoj nos in da znaš narediti čudovite in čudežne stvari. Kako je torej s tem?«