Vse je bilo mirno, dokler ni veliki zvon v grajskem stolpu udaril polnoč. Zdajci je kraljevič vstal, se oblekel in tiho odšel po stopnicah. Kata je pustila sestro, ki je spala v kotu pri kaminu, sama pa je sledila kraljeviču. Ta je pripeljal konja iz hleva in poklical lovskega psa. Nato je skočil na konja, Kata pa za njegov hrbet. Pes je stekel naprej, za njim pa sta odpeketala z grajskega dvorišča tudi onadva. Dlje in dlje sta dirjala čez pokrajino, obsijano z mesečino, potem pa sta prijezdila v teman gozd. Pot ju je vodila mimo dreves in grmov. Kata pa je iztegnila roko in nabirala zrele lešnike, s katerimi si je polnila žepe. Kmalu sta zapustila gozd in se približala strmemu zelenemu hribu. Tu se je pes ustavil in jel ovohavati tla, kraljevič pa je ustavil konja.