S šestnajstletnim Nidzatom, ki je pripeljal konja, smo se hitro pogodili za ceno in krenili skozi hrastov gozd in mimo propadlega sanatorija, ki je menda nekoč zaradi svoje lege privabljal številne goste. Konje smo pustili pod vrhom, ker je bila steza na koncu zanje preozka in prenevarna. Iz gozda so se pred nami pokazale strme stene Cirah Qale, na skalni vzpetini postavljene perzijske utrdbe. Ena najbolje ohranjenih starih utrdb v deželi je bila zgrajena v 5. stoletju za nadzor pomembne trgovske poti. Žal jo je čas v precejšnji meri spremenil v ruševine, ostali so le glavni deli močnega obzidja in nekaj zares mogočnih stolpov. Ko smo pod njimi lezli po skalah navzgor proti robu pečine, občutek ob pogledu nanje ni bil najbolj prijeten. Stene, iz katerih se kruši kamenje, in cele skale so nad našimi glavami grozile, da se bodo vsak hip zrušile. Pa ni bilo hudega, morda je pomagala tudi tista krpica, ki jo je Nidzat privezal na grm malce pod utrdbo, ki je bil že tako ves ovešen s pisanimi robčki, rutami in podobnimi kosi blaga. »Za srečo,« je pojasnil Nidzat. Po pravici povedano, sva je imela naslednje dni in tedne res kar nekaj…