Spim, nenadoma Valter plane v najino kajuto, dež pada. Preden gredo naprej si navleče opremo za dež. Upam da ne bo samo 10 minut dežja, drugače se bo skuhal na čolnu do kosila. Ob 9 vstanem ,kakšna ura spanja mi še manjka ampak bo dovolj. Zgrabim Pckota in grem na zajtrk. Uhu, sveže pečen kruh. Kavica, dve banane in ena pašteta. Dovolj za cel dan ne samo do kosila. Priklopim se na net in pogledam pošto. Vidim da so nastavili moj blog. Ojla. To bo smeha. Vidim da je šlo gor neprečiščeno, komentarji že kažejo pripombe na jezik. Ja, ampak večina teksta ni bila namenjena za direktno objavo, napisano je bilo z lučko na čelu ali pa celo v temi. Se bom malo popravil ampak še zmeraj je to samo dnevnik, ki mi pomaga osvežiti spomin, ne pa literarno delo. Skratka lepo se peljemo po reki navzdol, spremljamo plavanje na razdalji kot smo dogovorjeni da ne motimo plavanja pa je vseeno možno s kamero spremljati Martina in čoln. Pogledam na karto kje bomo končali. Fonta Boa. Pika na zemljevidu, ne vem ali je to samo mali pristan ali naselje s 5000 prebivalci. Navadno je samo plavajoči pristan, nekaj bark, ribiški hladilnik in prodajalna dizla za barke. Če je idealno je še kakšna trgovinica in celo bife. Sem že navajen na ekstremne razlike od Perujske puste obale do velikega mesta kot je Iquitos. Kaj večjega itak še pride, tu v Braziliji bo še par mest z več kot 500000 prebivalci. Časa je itak še mesec in čez. No za prvo polovico poti moram reči da je minila kar tekoče, veliko stvari se dnevno spreminja tako da ni tako enolično kot bi si mislil po izkušnjah z Kitajske. Samo obala se pa ni spremenila skoraj nič. Slike Perujske obale na začetku in današnje Brazilije so praktično iste samo reka se širi. Kdor tega ni videl si ne mora predstavljati kaj je Amazonka že tukaj, kej bo šele proti koncu. Tudi kamera ne potegne obzorja na obeh bregovih, se je treba obrniti naokoli. Po reki se vidi recimo 15 – 20 km naprej, nič samo 15 metrov visoka drevesa nekje v daljavi. Ostalo je oblačno nebo in voda. Gremo naprej, kraj je Fonta Boa, tu nas naj bi pričakali lokalni prestavniki. Yoram in Borut oddrvita z malim gliserjem naprej, začne dež in veter. Pridrvita nazaj, mokra ko cucka. Problemi. Reka je upadla in ne moremo v glavno luko sredi mesta kjer so nas mislili sprejeti ampak bomo končali v pomožni luki, 4 km stran ob reki. Ni kaj. Počasi se približujemo mestu, skupaj pride še ena reka vendar z drugačno vodo, črno a prozorno, da, tudi ribe se vidi. Na sprejemu župan in nakaj naroda ki so se pripeljali do obale iz mesta. No, zaparkiramo se, nekaj grmi. Naredim mali krog po obali, je le sobota. Izvlečem cunje za dež in grem spet na breg. Ostali če nekaj mencajo. Do prvebajte in glej ga zlomka, že dva od naše posadke za mizo. Pade runda. SKOL. No ja, laško je boljše ampak je kar je. Usuje se dež. Mornar pravi da počakamo, dež pride pa gre. Ja pa ja. Ravno danes noče nehat, kar ploha na ploho. Prideta mimo Criss in Matt, da pod nujno v mesto. Ok. Slučajno mimo pripelje en MotoTaxi, in se naložita gor in oddrvijo. Naš mornar pravi da si bo sposodil motor od lastnika bifeja. Deal. Zleze na motor in pelje Johna s seboj, jaz raje še eno pivce, ne zaupam tem ploham ki nočejo nehat. Okol 8h je. Bo že še dovolj časa za večerni potep. Ja, spet se zlije in sem prav srečen da nisem šel jaz na motor. Kmalu pridrajsata nazaj mornar in John, moker do kocin. Vrntae motor, mornar pokaže nogo, krvavo. ? Ha, sta se zvrnila z motorjem po cesti. Dobro da ni hujšega. Še eno pivce, itak je bolj voda. Zginemo nazaj na barko vprašat kaj bo. Pride Aldo in pove da se bodo vsi spravili do mesta. Kako?. Bo že, pravi. In res greva spet k istemu po motor. 7 realov za uro, pa je naš. OK. Zlezeva na motor, Honda pelje lepo po cesti saj res ne bi tacak 4 km do mesta. Luže, jame, blato. Luč dela bolj na pol ampak preživiva. Lej ga vraga, mesto se raztegne v čisto simpatične ulice, precej mladine je že na cestah. Dežja ni več , iščeva Matta in Crissa, sigurno sta kjer so bejbe. Muzika, luči – aha pa jih imava. Se pozdravimo, povem da bomo tam čez v eni restavraciji.Ok. Zasedemo pozicijo na terasi s pogledom na cesto. Začne se parada, same punce od 13 do xx. Ja. Tam od 25 naprej ne moreš več določit let. Lepo po dve ali celo tri na motorju se vozijo sem ter tja, se pozdravijo in potem peš po ulici. Glazba tuli, na ulici je pet lokalov, vsak svojo muziko do konca. Naroda je precej, cela ulica raja. Aldo reče da bo šel še po ostale na barko, pelje Crissa nazaj. Malo posedim z mornarji in evo njih. Pridrvi motor in nazaj Criss in Borut , ostali tudi. Odvalimo se do diskoteke z brazilsko glazbo, tam raja množica. Na ulici prodajalci cigaret, žvečilk in kondomov. Ja. Tu se živi malo drugače , menda je od 14 let naprej vse ok. Se ne zapletam s tem , imamo drugih kandidatov dovolj. Poplesujemo do polnoči, pivo je po 3 ampak za 5 imaš pa pol litra enega sadjevca, močno ko pes. Ne hvala. Ob enih rečem Aldotu da greva, on ni pil nič. Zajahava hondo, nazaj po cesti. Črpalka, bo treba kaj naliti. Pet minut da odprem pokrov za gorivo, por litrov in gremo dalje. Pridem do barke, en čik pa ležat. Aldo gre nazaj v mesto. Dovolj za moj sobotni večer. Kje so ostali ? Ja, dolga noč bo za nekatere.