Do popoldneva, ko skozi Messinski preliv zapiha severni veter, motoriramo, nato nadaljujemo na jadra. Zvečer se Leonu spet nasmehne ribiška sreča. Na palubo je zvlekel deset kilogramsko tuno, ki smo jo potem jedli kar dva dni. Ponoči smo jadrali mimo rta Spartivento, kjer smo se nekako vračali na pot, po kateri smo pluli proti, Malti le da smo tokrat pluli povsem ob obali. Zjutraj smo poskušali pristati v mestecu Roccela Ionica, vendar le-to na naše začudenje ni imelo pomola, zato smo odpluli naprej proti dve milji oddaljeni marini v gradnji. Tam pa nismo uspeli dobiti niti vode, ki nam je je zmanjkalo. Nadaljevali smo z našo potjo ob kalabrijski obali, odločeni, da pristanemo v prvem mestecu, kjer bo to možno natočimo vodo in v kakšnem "kafiču" popijemo vsaj kavo. Presenečenje se je stopnjevalo, saj na obali, ki je naseljena v dolžini kakšnih štirideset milj, nobeno mestece ni imelo pomola, tako da nismo mogli pristati, s seboj pa tudi nismo imeli niti pomožnega čolna, s katerim bi se lahko pripeljali do obale. Kjer ni pristanišč, ni niti ribičev. Zato ni čudno, da ves dan nismo srečali niti ene ribiške barke. Prve ribiče smo srečali tik pred sončnim zahodom, takrat pa smo se že približevali rtu Rizzuto, kjer se začne Tarantski zaliv.