Muzej z zgodovino. Edini slovenski kriminalistični muzej – v Evropi jih je vsaj tisoč, pravi Biserka Debeljak – ima dolgo zgodovino. Začela se je kmalu po prvi svetovni vojni, leta 1920, v stavbi na Vrazovem trgu, ki so jo pozneje podrli, na tistem mestu pa zgradili otroško bolnišnico. Najstarejši primer, ki je še danes na ogled, je le malo mlajši kot muzej – brutalni umor dekleta iz Vaš pri Medvodah, neporočene petindvajsetletnice v osmem mesecu nosečnosti, ki jo je sosedov sin do smrti potolkel v domačem hlevu, se je zgodil pred natanko osemdesetimi leti. Še danes je zanimiv kot lep zgled uspešnega policijskega dela, pri katerem so, ker bo do odkritja analize krvnih sledi preteklo še precej desetletij, uporabili psa. Dobro se je izkazal, kot se njegovi kolegi še danes, saj je preiskovalce že kmalu po najdbi trupla pripeljal do morilca, ki je mirno spal na bližnjem seniku. Za to, da se lahko po skoraj stoletju poučimo o tem, kaj se je v nekem davnem poletju zgodilo na obrobju Ljubljane, gre največ zaslug Svetozarju Šubaševiću, žandarju iz stare Jugoslavije, človeku, ki je, ga pohvali Debeljakova, zelo subtilno ravnal s predmeti in si je po drugi vojni tudi želel, da bi lahko ponovno postavil zbirko, pa pri tem ni imel sreče. »S policijsko hierarhijo je imel težave,« pravi njegova naslednica, ki je zadnji dve leti pisala in bo, upa, kmalu tudi izdala publikacijo o muzeju, njegovi zgodovini, predmetih v njem in o ljudeh, ki so ga postavljali na noge. »Drugače kot jaz,« se bridko posmeje. »Jaz sem imela težave le z enim od direktorjev policije.«