odgovora v tem, da moških filozofov niso zanimala vprašanja o delitvi dela po spolu, od katere so imeli le korist. Na teoretski ravni so to racionalizirali s podmeno, da so družinske vloge »naravne« in biološko določene, podmeno ki je temeljila na trditvah o manjvrednosti žensk, ali pa na novejši ideologiji sentimentalne družine, po kateri je čustvena vez, ki se naravno splete med materjo in otrokom, nezdružljiva z značajskimi potezami, ki so potrebne za družbeno in politično življenje (Okin 1981). V zgodovini se je večina liberalnih teoretikov, ki je upravičevala izključitev družine iz liberalnega razumevanja civilne družbe, sklicevala na eno od teh dveh podmen. Na tej podlagi so liberalci ostro razlikovali med žensko družinsko sfero in moško javno sfero (ki je vključevala civilno družbo in politiko). Temu lahko rečemo tradicionalno patriarhalno razlikovanje med družinskim in javnim. Za liberalce, ki so pojasnjevali razlikovanje med državo in civilno družbo, je bilo povsem samoumevno. Kakor upravičeno pripominja Carole Pateman, je razlikovanje med državo in družbo v liberalnih razlagah razlikovanje »znotraj sveta moških«, ženske pa naj bi bile doma v družinski sferi, kamor »po naravi« sodijo. Dodati velja, da te podmene o ženskih vlogah ali zmožnostih niso izum liberalcev – nasprotno, nastale so več stoletij ali celo tisočletij pred vzponom liberalizma. Gre za večinoma predliberalna stališča, ki niso ne logično ne zgodovinsko povezana z liberalnim razlikovanjem med državo in družbo. Toda žalostno dejstvo s tem v zvezi je, da so skoraj vsi politični teoretiki, ki pripadajo tradiciji Zahoda, ne glede na svoje stališče o razliki med državo in družbo sprejeli eno od teh upravičenj za ločitev družinskega življenja od preostale družbe in ženske odrinili vanj. Ellen Kennedy in Susan Mendus pravita: »Teorije Adama Smitha in Hegla, Kanta in Milla, Rousseauja in Nietzscheja so v skoraj vseh pogledih daleč narazen druga od druge, toda ko obravnavajo ženske, se ti sicer tako različni filozofi kažejo kot presenetljivo enotna fronta.« Moški teoretiki vseh političnih barv so se strinjali, da »omejitev žensk na [gospodinjsko] sfero upraviči sklicevanje na žensko partikularistično, čuspreprosto »naravna«, nedovzetna za kulturni razvoj (cf. Jaggar 1983: pogl. 4; Okin 1979: pogl. 9; Donner 1993).